Pesnik, pisatelj, dramatik in esejist Zorko Simčič se je rodil v Mariboru v družini primorskih beguncev. Briških. Torej iz Goriških Brd, če kdo ne ve, da tam živijo Brici in brike, točijo pa briško rebulo. Zgodilo se je to pred 101-im letom, 19. novembra 1921.

Oče Anton Simčič je bil iz Biljane, mati Marija Jerman iz bližnje Župe. Tata, kot so ga klicali otroci, Tone Šulinov, mu je pripovedoval, da se je njihov rod nekaj generacij nazaj priselil iz Istre. Da bi to lahko bilo res, govori tudi podatek, da danes živi na Hrvaškem okoli 400 Simčićev, ki so večinoma vsi iz okolice Opatije.
Simčič je kljub fizični oddaljenosti od Brd – živel je na Štajerskem, Kranjskem, v Italiji in Argentini – ostal navezan na svoj nesojeni rojstni kraj. Zakaj, ne zna povedati. Reče le, da je doma iz Brd. Večkrat je takole pripovedoval: “Ko sem nekoč med vojsko – bilo je ponoči – prišel sam v Biljano in poprosil, naj mi pokažejo očetovo hišo, so se mi ob pogledu nanjo zašibila kolena.”

Ne begunec, ampak pustolovec

Na prvi pogled bi rekli, da je bil vse življenje begunec. Rodil se je v družini, ki je pobegnila pred Italijani, nato se je pred nacisti iz Maribora umaknil v Ljubljano, ob koncu vojne pa pred komunisti na Koroško. Pot je nadaljeval v Rim, nato v Trst in slednjič v Buenos Aires (tik pred odhodom na ladjo se je v Brdih na skrivaj srečal s starši). Po osamosvojitvi se je vrnil v Ljubljano.

Klenemu Simčiču bi težko rekli begunec. Bolj bi mu pristajala beseda pustolovec; njegov življenjepis se namreč bere kot pustolovska knjiga. Posebej to velja za drugo svetovno vojno. Uniforme med vojno ni oblekel, razen jugoslovanske v prvih dneh nemškega napada. Takoj po nemškemu napadu je kot prostovoljec odšel v vojsko, da bi branil domovino, a se je podobno kot drugi prostovoljci v Zagrebu, kjer so zavladali ustaši, soočil z novo stvarnostjo: ujetništvom.

Pobegnil je nazaj v Slovenijo, na Gorenjsko, po nekaj dneh skrivanja pa se je ustalil v Ljubljani. Ko se se začele racije, so ga odvedli v furlanski Gonars. Iz fašističnega koncentracijskega taborišča se je 180 centimetrov visoki Simčič vrnil napol slep, težak borih 49 kilogramov.

“Ti, pazi se!”

Med študijem na učiteljišču v Ljubljani je, zavzet za odpor, kmalu doživel hladen tuš, ko je gledal, kako je pod partijskimi streli padel njegov prijatelj Jaroslav Kikelj. Ni verjel, da bi lahko bil izdajalec. Dan po umoru je sošolec v razred prinesel fotografijo Kiklja v fašistični uniformi. Simčič je opazil, da je obleka fašista osvetljena z desne, obraz pa z leve. Sošolec pa ga je jezno pogledal in rekel: “Ti, pazi se!”

Vojno je preživel. Ne pa njegova brata, ki sta, tudi zavedna Slovenca, tudi prostovoljca aprila 1941, padla pod streli – slovenske puške. Oba na zvijačen način. Prvi je v domobranski uniformi med vojno padel v partizansko zasedo, drugi je bil izdan od Angležev in skupaj z 12.000 vojaškimi ujetniki, pretežno mladeniči pod 25 let, bil umorjen v enem od več kot 700 prikritih grobišč.

Simčič se je po vojni ustalil v Argentini. Čeprav je bil uspešen poslovnež, ki je potoval po vsem svetu, je ostal zvest slovenski skupnosti ob Srebrni reki. Bil je eden tistih, ki jim gredo zasluge za nastanek tako imenovanega slovenskega čudeža v Argentini. Napisal je roman, ki velja za najboljšega, napisanega zunaj slovenskih meja.

Romanopisec

Človek na obeh straneh stene je bil napisan leta 1955, izšel pa je dve leti kasneje. Njegov pomen so v Ljubljani priznali šele leta 1993, ko so mu za knjigo podelili nagrado Prešernovega sklada. Pisal je tudi pesmi, eseje, in drame. Slovenija je nekaj njegovih del dobila šele po letu 1990.

Njegova drama Zgodaj dopolnjena mladost o spravi, vse do danes v Sloveniji še ni bila uprizorjena. Kljub doslej šestim natisom v knjigi in pohvalnim kritikam. V tem se je znameniti literarni kritik Taras Kermavner zmotil, ko je napovedal, da bo v Ljubljani uprizorjena takoj po padcu komunizma. Literarni kritik in znanstvenik Jože Pogačnik je o drami zapisal, da gre za “slavospev ljubezni in željo po spravi med Slovenci”.