Včeraj je minilo 105 let od smrti sivolasega »očeta narodov«, ki je kar 68 let, najdlje izmed vseh družinskih prednikov vladal na habsburškem prestolu.

Franc Jožef I., avstrijski cesar in madžarski kralj, je danes zbledel v slovenskem spominu in njegova prisotnost na našem ozemlju je precej zabrisana. Kljub temu, da je za časa življenja ohranjal mitsko podobo in doživljal skoraj božje čaščenje naših prednikov in večkrat tudi potoval po deželah s slovenskim prebivalstvom.

Nenazadnje, njegov dolgoletni mladostni vzgojitelj Johann Baptist grof Coronini (1794–1880) je prihajal iz Gorice. Na Slovenskem tudi ni čutiti tiste evforije za cesarjem, ki še danes, včasih prav nekritično in predvsem utilitaristično, preveva dežele v današnji Avstriji. Cesarju Francu Jožefu, kljub zunanjemu blišču in osebnemu asketizmu, v življenju ni bilo prizaneseno. Zaradi samomora je izgubil edinega sina, prestolonaslednika Rudolfa (1889), zaradi atentata ženo Elizabeto (1898), iz istega vzroka je prekmalu umrl tudi nečak in prestolonaslednik Franc Ferdinand (1914). Prav smrt slednjega je Habsburško monarhijo pahnila na nepovratno pot v dokončno pogubo.

Ob vladarjevi smrti je sicer ljubljanski Slovenec (22. november 1916) vzneseno zapisal: »Njegova plemenita, poveličana duša, ki je odšla v jasne višine, bo plavala kot duh zaščitnik nad Njegovo hišo in Njegovo državo«. Ne bi se mogli bolj zmotiti! S smrtjo človeka, ki je vladal več kot 50 milijonski državi in jo zapletel v prvo svetovno vojno, je monarhija ostala brez velikih upov za prihodnost. Franc Jožef jo je sicer popeljal na pot demokratizacije, s katero se osebno nikdar ni popolnoma poistovetil, toda domovina ga je preživela zgolj za dve leti. In nič več! Bog ohrani, Bog obvari nam Cesarja, Avstrijo!

DELITE