Ljubljanska televizija je začela 15. aprila 1968 oddajati večerni dnevnik v slovenščini. S tem se je slovenščina v javnem in političnem življenju simbolično izenačila s takoimenovano srbohrvaščino.
V drugi polovici šestdesetih let 20. stoletja je bil eden izmed kazalcev mednacionalnih odnosov v jugoslovanski federativno urejeni državi t. i. jezikovno vprašanje. Posebno vlogo pri ≫srbohrvatiziranju≪je imela televizija, saj je večino programa, zlasti poročila, oddajala v srbskem ali hrvaškem jeziku.

Februarja 1967 so proti temu z javnim pismom, objavljenim v Delu, Večeru in Nedeljskem dnevniku, tedniku z največjo naklado v Sloveniji, protestirali Društvo slovenskih pisateljev, Slavistično društvo, Inštitut za slovenski jezik pri SAZU in slovenski PEN klub ter zahtevali: ≫Čim več programa naj bi bilo domačega.≪

Kljub načelni oziroma ustavno določeni enakopravnosti jezikov jugoslovanskih narodov je v javni rabi, zlasti v politiki in upravnem življenju, prevladovala srbščina.