Brez vojaških akcij generala Rudolfa Maistra bi Avstrija lahko segala vse do Trojan, menijo zgodovinarji. Takratna slovenska vlada v Ljubljani Maistrovem boju ni bila v veliko oporo, njegovo delo pa je zares začela ceniti šele država Slovenija, ki je njemu v spomin razglasila tudi nacionalni praznik. To se je zgodilo v času prve vlade Janeza Janše.

Državni praznik, ki ni dela prost dan, je 23. novembra, ker je na ta dan leta 1918 general Maister razorožil nemško zeleno gardo in z vojsko zasedel ozemlje Štajerske do meje, ki jo je na narodnostni podlagi začrtal škof Anton Martin Slomšek, ko je leta 1857 cerkveno združil slovensko Štajersko. Na predvečer praznika in obletnice zato objavljamo nekaj vrstic.

Zakaj prazniki

Praznik je eden od treh novih spominskih dnevov, ki jih je uveljavila prva Janševa vlada (2004-2008). Prvi je bil 15. septembra, dan vrnitve Primorske k matični domovini, ki je bil predlagan že pred leti. Tretji od praznikov, ki pa niso dela prosti dnevi, je dan združitve Prekmurja z matico.

23.  november je mariborska občina že leta 1955 razglasila za občinski praznik. Avstroogrski major Rudolf Maister je 1. novembra 1918 presenetil Nemce in prevzel oblast nad Mariborom in Slovensko Štajersko. Podredil se je regionalni oblasti nove Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS). Prva slovenska vlada v Ljubljani ga je nato povišala v generala. Čeprav se vlada ni strinjala, je general izvedel mobilizacijo in vzpostavil 4000-glavo slovensko vojsko z 200 častniki. Nastal je mariborski pešpolk, prva enota redne slovenske vojske, s slovenskim poveljevanjem. Mestni svet je namreč že takoj po ustanovitvi Države SHS razglasil priključitev Maribora nemški Avstriji, povsem nemški značaj pa sta imeli tudi mesti Ptuj in Celje. Z vojaško akcijo 23. novembra, ki se je začela ob četrti uri zjutraj in je trajala 47 minut, so Maistrovi borci razorožili zeleno gardo mariborskih Nemcev in v naslednjih dneh zasedli slovenske kraje do narodnostne meje.

Neodločna Ljubljana

Na Koroškem svojega Maistra niso imeli, slovenska vlada pa tudi ni izvedla hitre mobilizacije, da bi zaščitila meje. Šele maja 1919 je srbska vojska skupaj z generalom zasedla južno Koroško, že čez nekaj mesecev pa se je zaradi prihajajočega plebiscita morala umakniti.

Zgodovinarji so si enotni v oceni, da je Maister edini slovenski voditelj, ki je uspešno ohranil slovensko narodnostno ozemlje. Štajersko, Prekmurje in del Koroške mu je uspelo obraniti kljub zunanjim vojaškim pritiskom in neodločnosti uradne Ljubljane, kar je eden od razlogov za izgubo Koroške in Primorske.

Prisilno upokojen

General Rudolf Maister (1874 Kamnik – 1934 Unec) je bil nekaj leto po združitvi Države SHS in Srbije v kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev v nejasnih okoliščinah prisilno  upokojen. Leta do smrti je posvetil pesnikovanju.

Predsednik vlade Janez Janša je na prvi proslavi v čast novega praznika dejal, da bi brez utrditve severne meje izgubili Štajersko, Koroško in Prekmurje. Za premierja je pomembno, da država ne praznuje samo dogodkov, ki so se zgodili v Ljubljani, ampak tudi v drugih delih Sloveniji, “kot smo septembra povrnili dolg izjemni zvestobi Primorske slovenstvu”, je spomnil. V času, ko so velesile skušale ozemeljsko okrniti Slovenijo, vsi slovenski državniki niso bili kos svoji nalogi, je Janša opisal razmere ob koncu prve svetovne vojne. Eden redkih, ki je bil sposoben in imel vizijo, je bil vojak in pesnik Rudolf Maister, je poudaril. Maister je 1. novembra 1918 v imenu nove države Slovencev, Hrvatov in Srbov zasedel večino mariborskih vojašnic, nemške častnike in vojake pa poslal iz mesta, je nadaljeval premier. 23. novembra je razorožil še 1500 mož nemške mestne garde in s slovensko vojsko začel zasedati slovenske kraje do severne narodnostne meje, je pojasnil Janša. “Zasedba tega dela slovenskega narodnega mejnega območja na Koroškem in Štajerskem je bila izvršeno dejstvo, ki je prestalo tudi pariško mirovno konferenco, predlog za plebiscit pa ni bil sprejet.”

DELITE