Da se ne pozabi

Vasi na Goriškem, predvsem Miren z okolico, so svoj »sodni dan« doživele na današnji dan pred osemdesetimi leti. Zavezniška letala so v soboto, 18. marca 1944 s tremi eskadriljami ciljala predvsem vojaške objekte nemških okupatorjev na bližnjem letališču Roje pri Gorici. Nemci so namreč na poljih okrog letališča zgradili velike hangarje, da so lahko vanje skrili vojaška letala. Ameriški in britanski zavezniki so hoteli popolnoma uničiti letališče, zato so odvrgli bombe na široko območje, ki je zajelo vasi Gabrje, Rubije, Sovodnje, Peč, Rupo, Miren, Orehovlje, Bilje, Vrtojbo, Štandrež in polje v bližini letališča.

Že zjutraj tistega dne je bil na letališču sprožen nemški alarm za zračni napad, vendar so ga okrog 10. ure preklicali. Malo pred 11. uro pa je sledilo presenečenje. Po pripovedovanju starejših prebivalcev na goriškem podeželju so se v smeri Mirenskega Gradu nenadoma pojavila zavezniška bombniška letala, ki so jih spremljali lovci. V vsaki ekskadrilji je bilo okrog osemnajst letal. Bombardiranje se je začelo že pri Rubijah in se nadaljevalo proti severu, v smeri Mirna, Vrtojbe in Šempetra. Letala so odvrgla tudi bombe-šrapnele, ki so se razpršile v manjše smrtonosne drobce.

Na samem letališču je prišlo do velikega razdejanja, saj je umrlo precej vojakov in bilo je uničenih več letal. Na Rojah je gorelo. Ob cesti, ki pelje v Gorico, je ležalo vse polno žrtev. Na poljih je bilo ubitih ali ranjenih veliko kmetov, ki so v tistem času ravno sadili zgodnji krompir.

Bombardiranje je na Goriškem zahtevalo nad 150 človeških življenj in okrog 300 ranjencev. Pobita in ranjena je bila tudi živina na poljih. Zbegane živali so mukale in brezglavo bezljale na vse strani. Bil je grozljiv prizor. Nebo se je potemnilo in zaradi eksplozij so se dvigali celi oblaki prahu in zemlje. Tisti dan je umrlo in bilo ranjenih tudi več civilnih delavcev na letališču, povečini Furlanov, nasilno mobiliziranih v nemško delovno organizacijo Todt, ki je gradila nasipe in bunkerje v bližini tega letališča.

V tem bombnem napadu je bil tudi Miren zelo prizadet, saj je umrlo trideset ljudi, 27 mrtvih domačinov in dva vaščana iz Peči ter eden iz Ločnika. Devet ljudi je umrlo ob samem bombardiranju, drugi pa so pozneje podlegli ranam v goriški bolnišnici. Nekatere družine so izgubile po več članov. Domačini so ranjence prinašali v mirensko cerkev, ležali so na slamnjačah pod cerkvenim korom. Tam je mirenski dekan Oskar Pahor (1888–1964) te nesrečneže tolažil in s solznimi očmi podeljeval poslednje zakramente. Ranjenci so stokali in prosili duhovnika, naj pride tudi k njim. Medtem je pred cerkev pripeljal nemški tovornjak, ki je naložil ranjence in jih odpeljal v goriško bolnišnico. Težavo je predstavljal požgan most čez reko Vipavo, ki je povezoval zgodnji in dolnji del Mirna, vendar so ga že sredi septembra 1943 zažgali partizani, da bi upočasnili nemško napredovanje po kapitulaciji Italije. Zato so partizani ranjence iz dolnjega Mirna kar z vozovi pripeljali do mostu čez Vipavo v Gabrjah, kjer so jih naložili na nemške tovornjake in jih odpeljali v bolnišnico v Gorico.

Na te tragične dogodke je ostal žalosten spomin, saj je umrlo tudi pet otrok, mlajših od deset let (Pavel Frančeškin, Jurij Klančič, Peter Kosič, Lovrenc Štanta, Silvester Ušaj). Najmlajši žrtvi bombardiranja v Mirnu sta imeli pet let, najstarejša pa 69 let. Iz mirenske mrliške knjige je razvidno, da je bilo pokopanih: dne 19. marca 1944 – 9 oseb, 20. marca – 16 oseb, 21. marca – ena oseba, dne 31. marca pa je umrla še v letalskem napadu ranjena vaščanka iz Mirna.

Bombardiranje zavezniških letal je prizadelo tudi bližnjo vas Orehovlje, kjer je bilo pet mrtvih, ter precej težje in lažje ranjenih. Med orehovskimi žrtvami najdemo tudi mojo pranono Karolino Silič, rojeno Masten (1893–1944), ki je življenje izgubila med pranjem perila ob reki Vipavi.

Danes na žrtve bombardiranja iz marca 1944 spominja spomenik v parku sredi Mirna.

Eno zavezniško letalo, t. i. leteča trdnjava, je ob vračanju na matično letališče v Italiji strmoglavilo blizu Brestovice na Krasu. Del posadke se je rešil s padalom, trije člani pa so umrli pri strmoglavljenju. O tem je že pred leti raziskoval in pisal Mitja Močnik.

DELITE