Harmonika je simbol Slovenije, zaščitni znak. V Avstriji je frajtonarica na univerzi, pri nas pa je še na glasbenih šolah mnogi nočejo poučevati. Med izdelovalci harmonik, kakih 25 jih je v Sloveniji, je harmonika Rutar izjemno cenjena. Mogoče celo najbolj, saj obstaja črni trg ponarejenih »rutarc«. Neučinkovitost pravne države je botrovala izselitvi izdelovalca Aleksa Rutarja iz Sela na Vipavskem v Avstrijo, kjer so mu šli na roko in njegovo delo zaščitili. Slovenska policija namreč ni uspela preprečiti preprodaje ukradenih harmonik.

Preselili ste se med koroške Slovence v Žitaro vas. Kako se počutite med njimi? Vam je bilo kdaj žal, da ste zapustili Slovenijo?

Oktobra lani je bilo sedem let. Mislim, da je bila to prava odločitev. Korošci so nas lepo sprejeli, tako občina kot ljudje. Domačini imajo aktivno slovensko kulturno društvo Trta. Je prijetno tukaj. Občina je dvojezična. Vprašanje, kako bi bilo, če bi se s soprogo preselila kot par; ker pa smo prišli kot novo podjetje, je bilo drugače, povsod so nas pozdravili. Pogovarjal sem se s prejšnjim županom sosednje občine, Francem Jožefom Smrtnikom, ki mi je rekel, da bi tudi oni bili veseli, če bi se preselili k njim. Tu na Koroškem te malo drugače gledajo. Občine so malo manjše in se zdi, kot da smo vsi ena velika družina.

Zakaj ste se odločili za selitev v Avstrijo?

Odločitev je bila precej slučajna. Imeli smo težave s ponaredki naših harmonik. Poskušali smo najprej v patentni pisarni v Ljubljani. Čeprav smo vedeli, kdo ponaredke izdeluje, se ni dalo ničesar rešiti. Na uradu so nam povedali, da imata Nemčija in Avstrija to veliko bolj urejeno.

Najprej smo razmišljali, da bi se mogoče preselili v Italijo, pa smo izvedeli, da je v Italiji še slabše kot v Sloveniji. Potem pa me je znanec povezal z odvetniško pisarno Grilc Vouk Škof, tukajšnjimi koroškimi Slovenci. Poklical sem Rolanda Grilca in se dogovoril za sestanek; zanimalo me je, kako bi izgledalo, če bi se preselili. Obljubil je, da bodo oni vse uredili. Potem smo se dobili. Na sestanku me je vprašal, če smo si že kaj ogledovali, kam se bomo selili. Povedal nam je za hišo v Žitari vasi. Hiša je bila od Rutarjev. »Rutarjev in pika«, lastnikov pohištvenih trgovin Rutar. Prodajali so jo, ker se je ata upokojil in je bila hiša prazna. Na koncu smo res pristali tukaj. Lokacija je dobra, rekli so nam, da je tu slovensko društvo Trta, kjer so zelo povezani in potem se je pač »vse poklapalo«. Smo gledali sicer tudi na drugi strani Koroške, pa so nam rekli, da znajo biti to kraji, ki niso ravno primerni za Slovence. Tako da se nam je vse lepo izšlo, pa vse je razmeroma blizu. Smo na nek način še vedno doma, a na drugi strani Karavank.

S sončne Vipavske ste se preselili na Koroško. Ali vas kaj moti tukajšnje vreme?

He, he, vreme! Ko sva prišla z ženo, selila sva se oktobra 2014, je kmalu prišel prvi sneg: zame je bil to praznik. (smeh) Zdaj nam je to že nekaj vsakdanjega. Na začetku sem imel precej domotožja. Še vedno ga imam malo. Takrat sva bila še sama, brez otrok. Zdaj imava punčko in fantka, oba hodita v dvojezični vrtec, starejša ima v vrtcu tudi italijanščino. Nekako se mi zdi, da so nekateri Korošci tukaj še bolj Slovenci kot smo mi v matični državi. Večkrat rečem, da so koroški Slovenci bolj Slovenci, ker nimajo problemov z državo, kakor jih imamo mi, ki smo doma v Sloveniji. To je kar malo žalostno. Ko srečaš koroškega Slovenca, vsi so dvojezični, znajo nemško, ampak velikokrat poudarijo, da so Slovenci. V gostilni Mohorič so enkrat enega natakarja vprašali, če zna slovensko, pa je rekel: »Ja, normalno, saj sem ja Koroški Slovenec, kaj sprašuješ!« So res ponosni na to. Tudi jaz ves čas poudarjam, da smo Slovenci, sicer pa tega niti ne moreš skriti.

Kako prepoznate, da je rutarica ponarejena?

Tisto se takoj vidi, samo včasih je bilo tega več, tega skoraj ni več. Imeli smo velik problem, saj imamo glasilke res najboljše. Včasih se je zgodilo, da so »štime« pobrali ven in dali notri cenejše. Marsikaj se je dogajalo. To opazimo tudi, ko nam prinesejo harmonike na popravilo, saj servisiramo tudi druge harmonike, če nam le čas dopušča.

Koliko pa je bilo ponarejenih harmonik?

Ponaredkov je bilo svoj čas ogromno. Na spletu in socialnih omrežjih so bile morda tri ali štiri naše harmonike in 10 ponaredkov. V spletnem oglasu je bila fotografija naše harmonike, ki pa je v resnici sploh niso prodajali. Fotografija je bila naša, z naše spletne strani, harmonika pa je bila druga.

In policija? Tako velik inštrument, ki lahko stane več kot avto, se ne more kar skriti …

Policija po mojih izkušnjah velikokrat ne pomaga. Tudi stranke mi povejo, da jim marsikatero harmoniko ukradejo. Če ti jo ukradejo, tudi če jo najdeš, jo zelo težko dobiš nazaj. Imam nekaj strank, ki so jim harmoniko ukradli in so si lahko le sami pomagali, da so jo dobili. Neki gospod mi je prinesel v popravilo harmoniko in ni vedel, da je kupil ukradeno. Na srečo tatovi niso ničesar izbrisali: na vsaki harmoniki namreč piše, za koga je narejena, in kdaj je narejena. Vse je bilo originalno, samo kovček ne. Ukradli so jo namreč brez kovčka. Takoj sem mu povedal, da ima ukradeno harmoniko. Povedal mi je, da jo je pošteno plačal in da je še isti dan, ko sta s kolegom kupila harmoniko, prodajalec dal že drugo »rutarico« v oglas. Ko sta bila pri prodajalcu, jima je ponujal še dve drugi harmoniki. Potem sem telefoniral pravemu lastniku. Potem so šli oboji na policijo. Se je pa gospod, ki je kupil ukradeno harmoniko, ustrašil, da bo ostal brez harmonike in brez denarja. Kako se je končalo? Gospod je dal harmoniko nazaj in s tem se je zgodba zaključila. Čez par mesecev so dobili lastniki harmoniko nazaj, pošteni gospod pa ni imel nič od tega. Odvetnik mu je rekel, da je to prehud primer zanj. Potem je vzel bolj znanega odvetnika, ki ga je napotil na policijo. Policistka je telefonirala človeku, ki prodaja ukradene harmonike, a se je izgovoril, da jo je tudi on kupil in tega ni vedel. A policija ni šla niti domov pogledat, kaj tisti človek prodaja, saj ima kup harmonik. To je malo čudno … Tukaj v Avstriji so mi vsi prijatelji rekli, da kaj takega tu ni možno. Če veš, kdo ti je ukradel, ni nobenega problema. Pa tudi sicer: harmonika je bila v avtu pred gostilno, kamera ga je posnela, natakar, ki je šel k avtu, je povedal registrsko tablico tatovega avtomobila. Vsi ti dokazi, policija pa je rekla, da ne morejo nič. Lahko jih tožiš, ampak potem pa se jih moraš pazit, da se ne maščujejo. To je skregano z logiko.

Komu prodajate harmonike?

Ena polovica je slovenski trg, druga polovica pa vsi ostali. Harmonike kupujejo tudi Avstralci, Kanadčani, Američani … Zdaj po selitvi je kakšen Avstrijec več kot prej, ampak tudi prej je bilo dosti avstrijskih oz. nemških strank. Mnogi pa pridejo v trgovino tudi iz radovednosti, ko slišijo, da smo tukaj.

Je harmonika nekakšen slovenski mercedes? Kar je mercedes za Nemčijo, je frajnotarica za Slovenijo. Imamo najboljše in najdražje harmonike na svetu, prisotne so povsod, tudi ceno najbolj držijo, nanje smo ponosni …

Frajtonarica je simbol, zaščitni znak Slovenije. Po svetu nas poznajo po Avsenikih in vsi vedo za frajtonarico. V Avstriji so tudi dobri, imajo svoj slog igranja, predvsem ljudsko glasbo. A prav Avstrijci rečejo, da smo večji mojstri v Sloveniji. Znani smo po harmoniki.

Je harmonika, posebej frajtonarica, še vedno manjvredna v naši družbi? Mnogi Slovenci, posebej pa dominantni mediji, narodno zabavne glasbe namreč ne jemljejo kot del tradicionalne in kakovostne kulture …

Velikokrat. Mnogi še zmeraj frajtonarico jemljejo bolj tako, z rezervo. V številnih glasbenih šolah jo še vedno podcenjujejo, imajo jo za manjvredno. Le redke glasbene šole jo poučujejo. V Avstriji pa lahko frajtonarico študiraš. Mnogi so se zelo trudili, ampak se vedno nekje ustavi. Prevečkrat je žal tako, da so zraven tudi poslovni interesi. Razlika je, ali se trudiš delati samo zaradi posla ali pa za splošno dobro. Seveda, če bomo za harmoniko naredili kaj dobrega, bo nekoč tudi za nas bolje. Ne gleda se naprej dolgoročno, ampak samo za en dan. Kadarkoli je kdo hotel spodbujati igranje harmonike v šolah, so rekli, da je to za govejo muziko. A harmonika je za univerzo! Če samo pogledamo profesorja Zorana Lupinca – njegovo igranje je za univerzo. Ljudska glasba je pa drug slog. Dandanes je ogromno glasbenih šol, ki zato ne morejo biti vse najboljše. Veliko je pridnih učiteljev, ampak ko gre za množično šolanje, je kakovost slabša. Po drugi strani pa tako popularna kot sta v zadnjih letih harmonika in narodno zabavna glasba, nista bila doslej še nikoli. Zdi se mi, da ko so prišli Atomik Harmonic, so glasbo s harmoniko spremenili. Pritegnili so tudi mlade. Šolanje se je spremenilo kot dan in noč. Saj so bili že prej taki glasbeni slogi, samo niso tako uspeli. Potem pa so še druge uveljavljene skupine narodno zabavne glasbe pripomogle k spremembam. Harmonika ni več tipična samo za v nedeljo med kosilom.

Kako se je vaša obrt sploh rodila? Kako so nastale harmonike Rutar?

Oče, Jožko Rutar, ki je sicer po poklicu kuhar, je že vse življenje muzikant. Rokodelsko je ustvarjal vse življenje: žgal slike, delal makete, ladje, cel kup reči. Potem je pa prišel na idejo za harmoniko. Naredil si je dve: eno imamo še danes doma, ena se je izgubila. Imel je sezonsko delo kot kuhar, pozimi in poleti, vmes pa je ustvarjal z lesom. Potem je pa »zalaufalo«. Vinska trta je bila že na prvi harmoniki. Imel je svoje ideje, kakšen standard bi harmonika morala imeti. On je glasbenik in je vedno gledal na to, da bi bila harmonika prilagojena glasbeniku – ne samo, da je lepa, ampak mora biti tudi kvalitetna, dobra za »špilat«. Tisti gospod, ki nam je naredil mehaniko, je pri nas kupil harmoniko. Očetu je rekel – jaz vam bom naredil tako mehaniko, da bo za zmeraj. In odlična bo za igranje. In res. Še naprej pa je harmoniko izboljševal. Gledal je, da bilo čim boljše. Velikokrat se je dogovoril, da so mojstri izdelovali dele po njegovih idejah.

V čem so »rutarce« drugačne?

Dizajn, oblika. Mehanizmi na basih in spredaj so izvirno naši. Glasilke imamo narejene posebej za nas, zato naša harmonika zveni drugače kot katera druga. Že več let vsa ohišja harmonike izdelujemo iz masivnega lesa, iz smreke. Je naravno sušena, vsaj 15 let, poseče se okoli božiča, po točno določenih postopkih. Kmalu bo 40 let, odkar je oče začel. Ogromno je bilo preizkusov, testov. Oče je vztrajal in delal, če pa katera harmonika ni bila v redu, je ni dal naprej. Ne moreš spustiti svojega standarda.

Koliko instrumentov naredite na mesec?

Odvisno, kakšna so naročila. Običajno tudi tri do štiri na mesec, več pa ne. Če je bolj zakomplicirana, pa eno do dve.

Intervju iz tiskane izdaje brezplačnika Slovenski rod – Vipavska