Arhivalija meseca: “Kod hodijo naše ljudske hčere?”

 Arhivalija meseca: “Kod hodijo naše ljudske hčere?”

Dravska banovina Wikipedija

Trgovina z ljudmi je bila zaradi dobičkonosnosti vedno del dogajanja v družbi, zaradi njene kriminalne narave pa so hkrati tekla tudi prizadevanja za njeno preprečevanje. Za čas med obema vojnama najdemo v arhivskem gradivu Kraljevske banske uprave Dravske banovine številna poročila v zvezi s trgovino z belim blagom in prostitucijo, ki pa so dokaj suhoparna. Občasni časopisni članki so bili bolj dramatični. Slovenska krščanska ženska zveza je leta 1932 v Ljubljani ustanovila Kolodvorski misijon, ki je nudil razne informacije na kolodvoru. Iz poročil je razvidno, da je bilo delo »kolodvorskih misijonark« vsestransko, predvsem pa so skrbele, da ne bi ženske »zašle s pravega pota«.

Arhivski vir

Ljubljana, 28. 1. 1936, 8. 2. 1936

Original, prepis, papir, 6 strani

Signatura: SI AS 68, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Upravni oddelek, policijske zadeve 13-10, p. e. 303/1938

Prva stran poročila Uprave policije v Ljubljani Kraljevi banski upravi Dravske banovine. | Avtor Arhiv Republike Slovenije
Prva stran letnega poročila o delu Društva za varstvo deklet v Ljubljani za leto 1935. |  Avtor Arhiv Republike Slovenije

Trgovina z belim blagom na področju Dravske banovine

Trgovina z ljudmi je bila zaradi dobičkonosnosti vedno del dogajanja v družbi, zaradi njene kriminalne narave pa so hkrati tekla tudi prizadevanja za njeno preprečevanje. Društvo narodov je decembra 1920 sprejelo resolucijo o preprečevanju trgovine z belim blagom, na podlagi katere je nato povprašalo svoje članice, na kakšen način se spopadajo s to problematiko.

Policijsko ravnateljstvo v Ljubljani je odgovorilo z obsežnim opisom dejavnosti, vrstah kazni in tudi predlogi, da bi bili še uspešnejši pri odkrivanju nedovoljenih kupčij.

Vsako posredovanje prostitutk oz. novačenje oseb v prostitucijo se kaznuje z zaporom od 3 do 6 mesecev. Kdor zapelje nedolžno žrtev, je lahko obsojen na težko ječo od 1 do 5 let, če pa je žrtev mlajša od 14 let oziroma je bila prisilno odvedena, se ječa lahko podaljša do 10 let ali več, če je oseba utrpela zdravstvene posledice.

Izvaja se stroga kontrola hotelov, prenočišč in gostiln ter zaslišanje žensk, zasačenih v sumljivi moški ali ženski družbi. Skuša se ugotoviti, zakaj so prišle v Ljubljano in kaj nameravajo početi. Lahko se jim pomaga poiskati službo ali se jih izžene nazaj v domačo občino in o tem obvesti sorodnike.

Preverja se tujce, ki želijo najeti dekleta za služkinje, natakarice ali domače učiteljice. V stiku so z Odborom ljubljanskih gospa ali Zavodom sv. Marte, ki ima nalogo skrbeti za brezposelna dekleta. Tja usmerijo dekleta, ki jih zalotijo pri nečednih poslih in so se pripravljene vrniti k poštenemu delu. Nepoboljšljive dajo na sodišče in nato v poboljševalnico oz. prisilno delavnico. O ujetih prostitutkah vodijo evidenco in zapisnik o tem, kako so zašle na takšno pot, možne bolezni in menjave bivališč.

Nadzirajo posredovalnice za delo, izseljenske agencije in dobrodelna društva. Posebej so pozorni na ženske, ki želijo v inozemstvo; tem se brez dovoljenja staršev ali sodišča ne izda potnih listin. V skladu s predpisi deželne vlade iz julija 1919 policija na kolodvorih pregleduje potne liste in druge potne dokumente, prav tako železniška policija in obmejni komisarji. Do marca 1921 so zabeležili le en primer, ko je bil ovaden trgovec iz Bosne, ki je skušal pregovoriti 13 deklet, da odpotujejo z njim. Dali so ga na sodišče, vendar je bil zaradi pomanjkanja dokazov izpuščen. Kasneje so ugotovili, da je že bil ovaden za podobne prestopke.

Te dejavnosti bi vsekakor morala spremljati centralna oblast v Beogradu in obveščati o sumljivih osebah. Poseben nadzor bi moral biti tudi nad tolerančnimi (javnimi) hišami. V Ljubljani so leta 1919 javno hišo sicer razpustili in dekleta, ki so bila v večini iz Madžarske, izgnali v njihovo domovino, še vedno pa je bilo veliko tajne prostitucije.

Policijsko ravnateljstvo priporoča, da se v mestih in na deželi onih okrajev, od koder potuje mnogo ljudi v inozemstvo, ustanovijo posebni odbori, ki bi lažje kot policija zasledili kakšno neobičajno dogajanje. V mestih naj se odprejo domovi za brezposelna dekleta, ki so najbolj v nevarnosti, da padejo v roke kriminalcev. V teh zavodih naj bi delovale požrtvovalne gospe, ki bi z dobrimi nasveti in posredovanjem pomagale dekletom v težavah.

Sreski načelniki so morali vsako leto pošiljati poročila v zvezi s trgovino z belim blagom in prostitucijo, ki pa so bila v veliki večini brez posebnosti. Za varnost potujočih žensk in otrok da skrbi policijska služba, za moralno vzgojo in zaščito otrok pa razna društva, npr. Podružnica kola Jugoslovanskih sester in Katoliško gospejino društvo dobrodelnosti.

Predloge oblasti za izboljšanje stanja je povzel časopis Slovenec in dodal, da bi bilo potrebno po zgledu nekaterih drugih dežel v policijske vrste vključiti tudi primerne ženske moči, ki bi se ukvarjale z mladoletniki in bi bile navzoče pri zaslišanjih deklet, ki pridejo prvič v roke policiji. Sploh pa iz članka veje precej manj optimističen duh kot iz uradnih poročil … »Z dežele prihajajo tožbe, kako se naša dekleta, ki hodijo v mesto iskat kruha, izgubljajo …«

Tudi vsakoletna poročila ljubljanske policije so navajala večje število žensk, ki so jih prijeli pri ponujanju nedovoljenih storitev, od katerih jih je bilo kar nekaj okuženih s spolnimi boleznimi. Število se je z leti sicer manjšalo, ampak to gre bolj pripisovati dejstvu, da so se ob povečanem pritisku raje preselile v južnejše kraje, kjer ukrepi niso bili tako strogi.

Poročali so tudi o primerih zvodništva, ko je bila žrtev zvabljena od doma pod pretvezo poroke, potem pa prisiljena v prostitucijo. Sum je padel tudi na lastnico kavarne, da prodaja svoje uslužbenke.

Leta 1927 osumili moškega, da v posredovalnici za delo nabira mlada dekleta in jih pošilja kavarnarju in gostilničarju v Novsko za služkinje, kjer pa jih čaka drugačna usoda. Prijeli so ga in obsodili na 4 mesece težke ječe.

Maja 1930 se je v jeseniških gostilnah začel pojavljati možakar iz Bosne, ki je rad dajal za pijačo in vabil natakarice, da bi z njim odpotovale v Belgijo, kjer bi jim priskrbel dobre službe. Eno je pregovoril in sta odšla proti Ljubljani. Oglasila pa se je tudi ženska iz Maribora, ki ji je taisti vzel denar in potni list, da ji bo priskrbel vizo za Belgijo. Nagovarjal pa je menda še eno. Vsem je obljubljal poroko, čeprav je bil že oženjen in je imel otroka. Zaradi prevare je bil obsojen na leto strogega zapora, oproščen pa je bil suma kaznivega dejanja zoper javno moralo.

Slovenska krščanska ženska zveza je leta 1932 ustanovila Kolodvorski misijon, ki je nudil razne informacije na kolodvoru. Zaradi vedno večjih potreb je bilo marca 1933 ustanovljeno Društvo za varstvo deklet, ki je prevzelo kolodvorski misijon pod svoje okrilje in mu poleg prejšnjih zadolžitev naložilo še skrb za »moralno ogrožena dekleta, za vzgojo moralno padlih deklet, skrb za izpuščene kaznjenke ter pričetek resnega boja proti zvodništvu in prostituciji«. Društvo je bilo del mednarodne katoliške zveze za varstvo deklet, ki je imelo sedež v Švici.

Ena ali dve društveni nameščenki sta ob prihodu vsakega vlaka pričakali dekleta in mladino ter jim ponudili potrebno pomoč. Svojo pisarno so imele v bližini kolodvora, v svojem zavetišču Marijin dom pa so poceni ali brezplačno prenočevale mladenke, ki so prišle iskat delo. Brezposelne služkinje so lahko dobile poceni prenočišče tudi v Zavodu sv. Marte, Domu služkinj in posredovalnici za službe v Wolfovi ulici in Zavodu poselske zveze.

Iz poročil je razvidno, da je bilo delo »kolodvorskih misijonark« vsestransko: dajale so osnovne informacije glede odhodov in prihodov vlakov, opisovale poti do raznih uradov, pomagale omotičnim potnikom s kapljicami ali šilcem konjaka, obvezovale poškodovane, pomagale porodnicam v bolnico in iz bolnice ali pri nenadnih porodih; nudile so pomoč živčno bolnim, pomagale pri prenosu hromih, vodile gluhoneme, svetovale tujcem, iskale pogrešane, skrbele za zaščito deklet, pospremile koga na urad, na avtobus ali borzo dela, nudile pomoč za pravno zaščito žensk, informirale glede služb itd. Pri njih so lahko dobili tudi kakšen aspirin, plenice ali vato, poklicale so taksi, izvoščka ali rešilni avto; nahranile so lačne. Mlada dekleta so bila poleg konkretne pomoči deležna svaril in opozoril, otroci pa varstva. Njihov delovnik je trajal od 7. ure zjutraj do 22:30 zvečer, ko je pripeljal zadnji vlak.

Pri svojem delu so sodelovale s policijo, bile so pa tudi v stalnih stikih s svojo centralo v Švici in podobnimi društvi v drugih delih države. Ker se je pritok mladih v mesta povečeval tudi drugod, je kolodvorski misijon začel delovali še v Mariboru in v Celju.

Nekaj gradiva o delovanju misijona v letih 1941–1946 hranimo tudi v Zbirki Kolodvorski misijon (SI AS 1758).

Ljubljanska policija je leta 1936 v svojih vrstah zaposlila tudi prvo žensko Danico Melihar Lovrečič, ki se je ukvarjala z mladoletniki, prostitutkami, umori (predvsem detomori), sodomijo in spolnimi boleznimi.

Olga Pivk

Viri:

  • SI AS 68, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Upravni oddelek, policijske zadeve 13-10, p. e. 303/1938.
  • Kod hodijo naše ljudske hčere? V: Slovenec, let. 56, 2. 8. 1928, št. 174, str. 3.

Vir. GOV.SI

Naslovnica: Wikipedija

DELITE