Arhivalija meseca oktobra: Priden ali malopriden?

 Arhivalija meseca oktobra: Priden ali malopriden?

Pred 420 leti, 19. oktobra 1601, je bil na Dunaju skupaj z nekaj soobsojenci usmrčen Jurij Paradeiser. Plemiča iz ugledne koroške rodbine so obsodili zaradi izdaje, saj je leto prej po daljšem obleganju Turkom predal strateško pomembno obmejno trdnjavo Kaniža, v kateri je poveljeval. Precej manj od usodne dvoletne kaniške epizode je poznano Paradeiserjevo službovanje v obmorskem Senju. Januarja 1596 je kot senjski kapetan na Kranjsko poslal dve zanimivi svarili pred napadom Turkov, tako imenovana turška glasa, ki ju predstavljamo v nadaljevanju.

Arhivski vir

Senj, 23. 1. 1596

Original, papir, 4 listi

Signatura: SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 203 (fasc. 124b)

Turška glasa Jurija Paradeiserja in njegov neslavni konec

Slika 1a

Roparski vpadi osmanskih Turkov so bili v 15. in 16. stoletju ena glavnih nadlog slovenskega prostora. Najhujši so bili vpadi v obdobju 1469–1483. Pogosti, sicer manj siloviti in obsežni so bili v dvajsetih in tridesetih letih 16. stoletja, potem so postopoma pojenjali in se omejili na Kranjsko. Ta je zadnji vpad doživela pozimi 1559. Stalna nevarnost, o kateri pričajo številna poročila o zbiranju vojske in možnih napadih, je še dolgo ostala, saj se je turška meja ob koncu 16. stoletja Kranjski približala na vsega 15 kilometrov.

Slika 1b

Uspešna obramba pred Turki je bila pogojena z dobro obveščevalno in signalno organizacijo. Poleg »globalne« obveščevalne službe s središčema v Benetkah in Dubrovniku je bila za zaščito neposredno ogroženih dežel potrebna obveščevalna mreža ob hrvaško‑turški meji. Vesti o grozeči nevarnosti, ki so jih gradiščani in vojaški poveljniki ob meji dobili od svojih vohunov ali ujetnikov, so zapisali in jih po slih po določeni poštni mreži poslali na Kranjsko. Ta tajna poročila so imenovali turški glasi. Imela so posebno obliko in so se že na pogled razlikovala od običajnih pisem. Vsebina navadno govori o zbiranju turške vojske, njeni številčnosti in verjetni poti napada ter poziva k pripravljenosti. Turški glasi so bili večinoma pisani v nemškem jeziku, poznamo jih tudi v italijanskem in hrvaškem jeziku ter glagolici.

Slika 2a

Zelo zanimiva primerka je poslal senjski kapetan Jurij (Georg) Paradeiser. Senj je bil eden glavnih stebrov v sistemu utrdb Vojne krajine in hkrati eden najvažnejših obveščevalnih centrov ob hrvaško-turški meji med Savo in morjem. Jurij Paradeiser je bil iz ugledne koroške plemiške rodbine, ki je bila precej razvejana in je imela že od začetka 15. stoletja posesti tudi na Kranjskem. Rodil se je verjetno med letoma 1565 in 1570, a o njegovi mladosti ničesar ne vemo. Prvič je bil omenjen leta 1594, ko se je v imenu nadvojvode Maksimilijana III. mudil v Pragi. Istega leta se je poročil in cesar Rudolf II. mu je namenil drago(ceno) poročno darilo, ki kaže na ugled prejemnika. V letih 1595–1598 je bil vojaški poveljnik v Senju. Spomladi 1596 je ob poskusu osvoboditve trdnjave Klis pri Splitu menda za kratko padel v turško ujetništvo.

Slika 2b

1. januarja 1596 je Jurij Paradeiser, koroški dedni deželni lovski mojster in habsburški kapetan v Senju, podpisal dva turška glasa. Prvega, ki je vsebinsko bolj konkreten, je v nemščini napisal in pečatil sam. Na hrbtni strani poleg običajnega »naslova« najdemo še zapis v glagolici, bržčas povzetek nemškega sporočila. Bolj splošno, a zelo zanimivo je drugo svarilo, ki je pisano v hrvaškem (kvarnerskem?) dialektu in pod katerim je prav tako podpisan Paradeiser, čeprav je možno, da ga je spisal kdo drug. Če besedilo prestavimo v sodobni črkopis, dodamo kako ločilo in veliko začetnico ter smiselno priredimo pisanje skupaj-narazen, zveni tako:

“Plemenitim, izbranim, kako vzmožnim i vzveličenim i svake plemenite časti i hvale dostojnim, gospodi kapitanom, glavarom i porkulabom, svim tim daje moja prepravna služba preporučena. Vazda, ne mogoh prepustiti vam moja gospodo za oznaniti, kako moji junaci, koji su na putu bili, danas doidoše, koji za istinu povidaju, da se turska vojska spravlja, a u ove kraje da upade, za osvetiti od nas njim učinjenu sramotu, da se svaki ima unapridak sebe kako i svoje blago čuvati. Zaradi toga molim svih a moju gospodu, da bi svaki svojim podložnikom zapovidal, a svoje prijatelje opomenul, u dobroj se straži i pomnji tere pripavnosti deržati. Za očuvanje večje škode i sramote, a za unapridak i korist kerstjanstva, kojemu svemu, kada moja milostiva gospoda budu od grada do grada čuli strileči, o te se njihovimi podložnici, kadi bude neprijatelj svoj put imal, udigli znati u zemlji najti, pak ovi moj otvoreni list od grada do grada pustiti proiti, kojim se svim pokorno preporučam, i Bog svima vami i nami. Dan u velikoj presi v Senju na 23 Januara 1596.”

Slika 3b

Na hrbtni strani je »naslov« oziroma kraji, ki naj bi jih svarilo doseglo. Na Kranjsko je turški glas vstopil pri Klani, nato je šel čez Gotnik in Prem naprej po Krasu in Pivškem. Paradeiser je med naslovniki posebej navedel gospoda Barba in Raunacherja, ki sta takrat posedovala Klano in Gotnik oziroma Prem in Ravne, sicer pa je bil glas namenjen vsem glavarjem in grajskim oskrbnikom, ki naj poskrbijo, da bo šla vest od gradu do gradu, od mesta do mesta. Večkrat ponovljena beseda cito oziroma citis[s]imi (naglo, kar najhitreje) poudarja nujnost vesti. Prejemnikom svarila je senjski kapetan priporočil še, naj bodo pridni – Budi pridan. Že čez nekaj let je bila Paradeiserjeva pridnost na težki preizkušnji.

Septembra 1598 ga je namreč cesar Rudolf II. imenoval za poveljnika strateško pomembne trdnjave Kaniža, ki je zastirala turško pot v osrčje habsburških dežel; rekli so ji tudi »ključ do Nemčije«. Čeprav je bila ena najbolj izpostavljenih postojank v nemirnem panonskem mejnem sektorju med Muro, Dravo in Donavo, je bila preslabo utrjena, posadka številčno šibka in neredno plačana, predvsem pa je bila problematična preskrba z živežem in strelivom. Paradeiser je na pomanjkljivosti že od začetka opozarjal, a ko so Turki poleti 1600 krenili proti Kaniži, je bila ta za obrambo slabo pripravljena. V začetku septembra so najprej hitro zavzeli bližnjo trdnjavo Baboča, nato se je turška vojska (imela naj bi med 40.000 in 100.000 mož) utaborila pred Kanižo. Paradeiser jo je pričakal z nekaj sto možmi, s slabo založenimi kaščami in magazini orožja. Večja cesarska vojska, ki je šla posadki na pomoč, je imela sama velike težave s preskrbo in težko prehodnim močvirnatim terenom in se je sredi oktobra umaknila, ne da bi oblegancem ponudila kaj več od lažnega upanja. Morala kaniške posadke se je skrhala, napovedoval se je upor in Paradeiser je trdnjavo 20. ali 21. oktobra v ne povsem razjasnjenih okoliščinah predal.

Padec Kaniže je za krščanski svet pomenil veliko (simbolno) izgubo in pretečo nevarnost, vzbudil je osuplost in ogorčenje. (Dez)informacije vseh vrst so se širile hitro in glasno. Da bi jih utišala, je cesarska oblast Paradeiserja že sredi novembra postavila pred vojaško sodišče in ga obtožila ne le malopridnosti in nesposobnosti, temveč kar izdaje. Njegov pisni zagovor sodišča ni prepričal. Argumenti v njegov prid, priporočila in moledovanja niso zalegli, saj so se očitno že na začetku procesa odločili, da je treba Paradeiserja in še nekaj vpletenih eksemplarično kaznovati. Obsojeni so bili na smrt, njihovo premoženje je zaplenil cesar, ki je odklonil sleherno pomilostitev. 15. septembra 1601 je bila sodba dokončna, 9. oktobra je spodletel še brezupni poskus, da bi Paradeiser iz ječe ušel preoblečen v svojega norčka. 19. oktobra 1601 je bil na Dunaju skupaj s »sokrivci« za padec Kaniže in Baboče priveden na morišče. Najprej so mu odsekali desno roko in nato glavo, kar so javnosti predstavili tiskani letaki in pozneje povzeli mnogi kronisti.

Predaja Kaniže je bila iz vojaškega zornega kota razumljiva: provianta in streliva bi kmalu zmanjkalo, poskus rešitve od zunaj je spodletel. Ker Paradeiser ni hotel postati žrtveno jagnje in je dosegel časten umik iz trdnjave, ki bi v nekaj dneh zagotovo padla, so ga naredili za grešnega kozla. V luči tedanje ostre protireformacijske klime se je težko znebiti občutka, da je bil Paradeiser kaznovan, ker je bil protestant in ne zaradi napačnih vojaških odločitev oziroma izdaje. Prav v času njegove usmrtitve je skušala Kanižo osvoboditi večja vojska široke krščanske koalicije. Poskus je še pred začetkom zime zelo klavrno propadel in Kaniža je ostala v turških rokah vse do leta 1690.

Andrej Nared

Vir: Rodoslovci – Arhiv Republike Slovenije

DELITE