Na današnji dan pred 190 leti (1830) se je na dunajskem dvorcu Schönbrunn rodil avstrijski nadvojvoda Franc Jožef, poznejši cesar Franc Jožef I. Habsburško-Lotarinški.

Mladi Franc Jožef je bil od najzgodnejših otroških let podvržen strogi vzgoji v tradicionalnem duhu, vojaškem drilu in zaupan v oskrbo izbranim plemičem. Med njimi je ključno vlogo odigral njegov dolgoletni mladostni vzgojitelj Ivan Krstnik (Johann Baptist) grof Coronini, ki je prihajal iz Gorice in se je po koncu kariere naselil v Šempetru pri Gorici, kjer je tudi umrl in bil pokopan.

Za marsikoga je predstavljal Franc Jožef sinonim »za dobre stare čase«, bil je vladar vplivne monarhije in je dal ime celotnemu obdobju. Posledice njegovega vladanja pa se še danes čutijo v srednjeevropskem prostoru. Končno, gre za vladarja, ki je najdlje izmed vseh družinskih prednikov vladal na habsburškem prestolu (68 let!) in tudi najdlje med vsemi evropskimi monarhi. No, šele pred kratkim ga je prehitela britanska kraljica Elizabeta II.!

Franc Jožef, »po milosti božji« avstrijski cesar in madžarski kralj, je zbledel v slovenskem spominu in njegova prisotnost na našem ozemlju je precej zabrisana, navkljub pravemu cesarskemu in dinastičnemu kultu, ki je nekdaj preveval življenja naši prednikov in kljub dejstvu, da je za časa svojega vladanja ohranjal mitsko podobo in doživljal skoraj božje čaščenje. Pomislimo samo na številne očance, ki so ga posnemali s svojimi francjožefovskimi brki! Pogosto je potoval po svojem cesarstvu, navadno s posebnim vlakom z osmimi vagoni. Večkrat je obiskal tudi dežele s slovenskim prebivalstvom in takrat so mu oblastniki, meščani, priznani ustvarjalci in preprosti podeželani ponavljali vznesene hvalnice. Pri tem niso bili naši slovenski predniki prav nobena izjema. Navadnim ljudem je tak obisk pomenil priložnost za srečanje s človekom, ki so ga poznali le na slikah, kovancih in v šolskih knjigah. Končno so imeli priložnost videti pravega cesarja, ki so mu prepevali himne, posvečali molitve, mu plačevali davke in vojaško služili. Prihajal je z daljnega Dunaja, ki so ga imeli takrat redki izbranci priložnost obiskati v svojem življenju. Vsakokratni cesarski obisk je hkrati našim prednikom pomenil tudi lajšanje vsakodnevnih tegob in skromnega življenja ter jim dajal občutek vladarjevega zanimanja zanje. Zato ne preseneča velik obisk in navdušenje, ko je npr. obiskal Ljubljano, Celje, Trst, Gorico itd. Pravzaprav je bilo vse skupaj v slogu starorimskega »kruha in iger« namenjeno širokim ljudskim množicam. Njihovega organiziranega sodelovanja ob vladarjevem prihodu je bilo navadno le za vzorec, pa še to je bilo skrbno pripravljeno in nadzorovano. Dejansko je vsakokratni cesarski obisk pomenil promocijo že obstoječih in dobro organiziranih družbenih elit. Cesar Franc Jožef je bil zanje (zadnji) skupni imenovalec v času, ki se je precej naglo spreminjal in prinašal nove rešitve.

Neokrnjeno podobo njega in njegove družine pa so v svojih očeh vse do propada monarhije (in še čez) ohranjali ne le preprosti podeželani, temveč tudi številni meščani.

Cesar Franc Jožef je v svojem življenju petkrat obiskal tudi Gorico. Ob zadnjem obisku, ob koncu septembra 1900, mu je »goriški slavček« Simon Gregorčič posvetil naslednjo dobrodošlico, tako značilno za podobne priložnosti:

Pozdravljen nam tik južne meje
Države širne, svetli car.
Tu, kjer topleje solnce greje.
Kjer kri nam bolj ognjenjo vreje.
Kjer bolj gorak je srca žar.
Pozdravljen, zemlje gospodar!

Habsburška monarhija ni bila sposobna učinkovito razrešiti nacionalnega vprašanja, saj je tudi Franc Jožef svoje podložnike v nacionalnem smislu delil nekako na tri kaste. V prvo je postavljal privilegirane Nemce in Madžare, sledili so jim Poljaki, Čehi in Italijani, na koncu najdemo še ostale: Slovence, Hrvate, Romune, Ukrajince, Slovake, Srbe, Furlane in druge. Z

Madžari je sicer cesar leta 1867 dosegel sporazum in izpeljal dualistično preureditev monarhije ter s tem zajamčil celovitost dežel krone sv. Štefana. Po drugi strani pa je tako občutno zmanjšal možnosti manevriranja v politiki do južnih Slovanov, ki so še naprej ostali razdeljeni med dve državni polovici. Slovenci so na Dunaju veljali za »cesarju in cesarski hiši zvest in vdan narod«. Po mnenju zgodovinarja dr. Franca Rozmana naj bi bil prav Franc Jožef najbolj priljubljen habsburški vladar pri Slovencih. Zdi se, da bi mu pri tem lahko konkurirala le Marija Terezija. Potrebno je priznati, da smo se Slovenci v počasnem razvoju monarhije lahko izoblikovali kot narod in prav pod Francjožefovo vladavino začeli stopati po poti parlamentarizma.

Ob zaključku že omenjene uvodne dobrodošlice cesarju Francu Jožefu iz leta 1900 mu je celo pesnik Gregorčič nekoliko preroško svetoval:
Krepko podpiraj naš razvoj:

Če čuvaš nas si kot Slovene,
Podance si gojiš ognjene,
S tem trdno tu si zidaš bran,
S tem hrabro vstvarjaš si krdelo,
Ki za Te pojde v boj veselo,
Ko boja nam napoči dan!
Alles Gute, unser Kaiser Franz Josef I.!

DELITE