Danes je slovenski kulturni praznik. Hkrati pa peta obletnica smrti Uroša Šušteriča (1924-2018), vojvode Triglavskega. Uroš je bil ponosen pripadnik ravnogorskega gibanja in odporniške Jugoslovanske vojske v domovini (JVvD) med drugo svetovno vojno, v kateri je bil dejaven od samega začetka. Veljal je za odločnega protinacista in protikomunista, hkrati pa je znal ostro obsoditi tudi zločine t. i. četnikov med drugo svetovno vojno.

Družino Šušterič iz Žalca je nemški okupator izgnal v Srbijo že leta 1941, Uroš pa se je tam, skupaj z očetom in bratrancem, priključil t. i. četnikom pod poveljstvom generala D. Mihailovića in postal pripravnik za častnika. Deloval je kot obveščevalec, več mesecev je Uroš preživel v Mihailovićevem štabu. Par mesecev pred koncem vojne ga je v Bosni aretiral nemški okupator in ga zaprl v ujetniško taborišče na avstrijskem Štajerskem, kjer je kot vojni ujetnik preživel tri mesece ter aprila 1945 ušel s transporta ujetnikov. Ob vrnitvi iz internacije, sredi junija 1945, pa je Uroša Šušteriča aretirala OZNA, ga zaprla in zasliševala v ljubljanskih zaporih. Srečnim naključjem se je imel zahvaliti, da je preživel tisto obdobje. Njegov oče in bratranec te sreče nista imela! Sredi septembra 1946 so ga komunistične oblasti zaradi sodelovanja z ravnogorskim gibanjem obsodile na dve leti odvzema prostosti s prisilnim delom.

Študij v Sloveniji so mu onemogočili, zato je v Zagrebu končal višjo šolo in postal komercialist. Služboval v Sloveniji in na Hrvaškem, po upokojitvi je bil več let direktor zasebne firme Best.

Uroš je prijateljeval tudi z Jožetom Pučnikom in ga najdemo med ustanovnimi člani Socialdemokratske zveze Slovenije, bil je tudi prvi predsednik sveta stranke.

Pokojni Uroš je veljal za izrednega pripovedovalca z odličnim spominom. Maja 2007 je bil v Parizu proglašen za četniškega vojvodo ravnogorskega gibanja, prejel je naslov – vojvoda Triglavski.

Vzpostavila sva prijateljski odnos, večkrat sem ga obiskal na njegovem domu v ljubljanskem Trnovem. Še posebej me je presenetil s povabilom, da sem napisal uvodnik k njegovim spominom “Ravna gora – moja usoda”, ki so izšli leta 2010.

Zadnjič sva se srečala dan pred njegovim odhodom v dom upokojencev v Štore na Štajerskem, kjer je po dveh mesecih umrl. Ob zadnjem srečanju me je dolgo držal za roko, kot da se zadnjič vidiva. Tako je tudi bilo, žal. Dragi prijatelj Uroš Šušterič bo vedno ostal zapisan v mojem srcu!

Z Urošem sva imela tudi njegov verjetno zadnji javni nastop, in sicer pred polno dvorano v Kamniku, bil je petek, 26. februarja 2016. Ostalo je zgodovina…

Priporočam njegovo izjemno pričevanje, posneto za oddajo Pričevalci leta 2015. Pričevanje si lahko ogledate s klikom na povezavo TUKAJ.