V minuli noči je minilo 80 let od prihoda prvih t. i. primorskih padalcev. Na začetku leta 1943 so Britanci še kolebali, ali naj v okupirani Jugoslaviji nadalje podpirajo generala Mihailovića, in torej četnike, ali naj podprejo Tita, torej partizane. Tako so v noči od 17. na 18. marec 1943 spustili tri padalce k slovenskim četnikom pri Smrečju nad Logatcem, tri pa pri vasi Paljevo v dolini Soče, kjer so poiskali stik s partizani.
Kakšno je ozadje zgodbe? Šlo je za rodoljube, ki so se v Afriki kot italijanski vojni ujetniki pridružili zavezniškim enotam in nato kot izurjeni padalci prišli v okupirano domovino. Teh 27 mož in fantov, v večini Primorcev, se je torej med vojno odločilo, da bodo pomagali okupirani domovini. Italijanske fašistične oblasti so jih leta 1940 in kasneje poslale kot svoje vojake na bojišča v Severni Afriki, med boji v puščavi so jih zajele britanske sile in so se kot nekaj tisoč drugih javili kot prostovoljci v Jugoslovanski kraljevi gardni bataljon, da bi se borili za osvoboditev Primorske. V Egiptu jih je zbiral in organiziral prof. Ivan Rudolf (1898–1962).
Britanci so v začetku razpolagali s skopimi informacijami iz lastnih virov o dejanskem stanju v okupirani Jugoslaviji. Za zaveznike so bili zato še zlasti zanimivi primorski Slovenci, ki so jih zavezniki ujeli kot italijanske vojake v Afriki. Te so jugoslovanski častniki novačili za kraljevo vojsko, zanje pa so se zanimale tudi britanske tajne službe v taboriščih za vojne ujetnike. Izmed teh ujetnikov, nekdanjih italijanskih vojakov, so izbrali peščico primernih kandidatov, ki so v Egiptu in Palestini opravili tečaje za posebne operacije. V raznih misijah so jih poslali na zasedeno slovensko ozemlje, od koder so Britanci pričakovali poročanje.
Britanci so teh nekaj izbrancev na Bližnjem Vzhodu izurili za padalce, tolmače, radiotelegrafiste in diverzante ter jih v letih 1943–1944 s soglasjem Jugoslovanskega odbora iz Italije (dr. Ivan Marija Čok in prof. Ivan Rudolf) in jugoslovanske vlade v emigraciji, po sporazumu Tito-Šubašić pa tudi s partizanskim vodstvom, spravili za sovražnikove linije na slovensko oz. jugoslovansko ozemlje, da bi podprli odpor proti okupatorju. Delovali so pod okriljem britanskih obveščevalnih služb (Special Operation Executive/SOE in Inter-Services Liaison Department/ISDL). Velika večina teh padalcev se je po pristanku pridružila partizanom. Po vojni pa so nekateri izginili v nikoli pojasnjenih okoliščinah.
Izmed vseh 27 slovenskih padalcev britanskih misij so trije padli v boju, dva so ubili četniki, enega so ubili partizani po kapitulaciji Italije, enega so zajeli Nemci, a je preživel. Za dvanajstimi so se proti koncu, večinoma pa po končani vojni, izgubile sledi v nepojasnjenih okoliščinah.
Najverjetneje jih je umorila tajna politična policija Ozna, postali so žrtve revolucionarnega nasilja. Ubiti so bili brez jasnih dokazov, vloženih obtožnic in brez sojenja, še danes ni znano, kje ležijo njihovi posmrtni ostanki. Za večino preživelih pa je bilo značilno, da so bili ali aretirani ali pa so jih povojne oblasti vsaj osumile in se je nanje izvajal pritisk.
Vzporedno z britanskimi so v okupirani Sloveniji delovale tudi ameriške obveščevalne službe. Izmed vseh dvanajstih slovenskih padalcev ameriških misij, od tega manj kot polovica Primorcev, sta dva padla v boju, eden se je ponesrečil, vsaj nad štirimi pa so povojne oblasti izvajale pritisk.
Šele po letu 1990 je bilo tem rodoljubom izrečeno priznanje za njihovo delo. Leta 1994 so tudi postavili spominsko ploščo v spomin na njihovo žrtev na Fakinovi domačiji v Škrbini na Krasu, od koder je bil doma Miloš Adamič, eden od izginulih padalcev. Tam že vrsto let vsako leto 11. novembra poteka spominska slovesnost v spomin na pobite primorske padalce.
