Na Vrhniki se je rodil književnik Ivan Cankar, ki je dal s svojim delom svojevrsten pečat narodu. V svojem predavanju z naslovom Slovenci in Jugoslovani leta 1913 je poudaril potrebo po spoštovanju slovenske narodne avtonomnosti. Umrl je v Ljubljani 11. 12. 1918.

Med prvimi leposlovnimi deli (prva objava 1892) so nastajale pesmi in kratka proza, 1897 tudi drama (Romantične duše).

Sprva je pesnil precej pod vtisom poezije Antona Aškerca, kmalu so se pojavili odmevi postromantike in nato prvine moderne.

V zbirki Erotika (1899) sta bolj kot romance pomembna deloma senzualistična ljubezenska lirika (cikla Helena, Iz lepih časov) in dekadenčno poantiran cikel Dunajski večeri. Slovenski konservativci so zbirko ostro zavrnili, ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič pa je ukazal pokupiti in sežgati vse neprodane izvode. Za 2. izdajo (1902) je Cankar nekaj pesmi izločil ali pa dodal; dopisal ji je epilog, v katerem je razglasil slovo od sentimentalizma.

Njegovo najizrazitejše socialno besedilo je povest Hlapec Jernej in njegova pravica. Zagate družbenega aktivizma je razkril s tragično usodo idealista v povesti Martin Kačur (1906). Zbirko Zgodbe iz doline šentflorjanske (1908) jo usmeril v satiro, grotesko in novoromantično fantastiko. Na pošastnost 1. svetovne vojne se je odzval s črticami Podobe iz sanj (1917), v katerih je človeško osebno stisko povezal z narodno.

Cankarjeva dramatika je kljub dolgemu časovnemu razponu nastajanja (1897 – 1911) sklenjena celota. Oblikoval je razmerja posameznika do skupnosti in sveta. V satirični komediji Za narodov blagor je proti veljakom notranje razkrojene meščanske skupnosti, ki se utemeljuje na nacionalni ideji, uperjeno Ščukovo izrekanje družbenoetične resnice. V drami Kralj na Betajnovi vzkipi individualni etični upor zoper oblastnika. Farsa Pohujšanje v dolini šentflorjanski sooči karikirane avtorepresivne malomeščane z novoromantično idejo lepote in poezije. V Hlapcih se razpre etično načelo vztrajanja pri prepričanju.

Fotografija: Wikipedija