Italijanski vojaki so se na osnovi določil Londonskega sporazuma po končani 1. svetovni vojni 3. novembra 1918 izkrcali v Trstu in začeli zasedati slovensko ozemlje. Za demarkacijsko črto je ostalo skoraj 300.000 Slovencev. Zasedba primorskih krajev je potekala mirno in je trajala do 23. novembra. Italijanska vojska je naletela na ovire le v Gorici, kjer so zasedli položaje vojaki 2. gorskega strelskega polka, ki pa je moral mesto prepustiti Italijanom.

Zaradi ostrih protislovenskih ukrepov so slovenski izobraženci začeli odhajati v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Stvari so se zaostrile, ko je 30. novembra začel veljati odlok o kaznovanju oseb, ki so delovale zoper italijanske interese na zasedenem ozemlju. Sledile so internacije in deportacije civilnega prebivalstva.

Glavni val internacij v Julijski krajini je bil zlasti februarja in marca 1919. Usmerjen je bil predvsem proti učiteljem, duhovnikom, uradnikom in zdravnikom. Internirance so pošiljali na otoka Sardinijo in Ventotene.