Slovenska literarna zgodovina je dolgo proglašala Valentina Vodnika za prvega slovenskega pesnika, ker je izdal leta 1806 svoje Pesme za pokušino. V resnici je bil prvi Slovenec, ki je izdal zbirko posvetnih pesmi Pavel Knobel, ki se je rodil 24. januarja 1765 na Orehku pri Postojni, saj je izdal svoje pesmi že leta 1801 v Kranju. Prvenstvo mu še vedno neradi priznavajo.

Očitno je bil Knobel tudi prvi zamolčani slovenski pesnik. Poglejmo. Naslov Knoblove zbirke je Štiri pare kratkočasnih novih pesmi od Pavla Knobelna skovane inu Kranjcem v spomin dane. Zapisal je: ≫Tukej morem naprej zamerkat, de v eni tovaršiji pred ludmi perdeti je vendar vselej nespodobnu. Kdur tedej za volo zdravja perdca zaderžat ne smej, nej ga saj iz kašlenjam ali vsekvanjam sprejmi, da se ne bo šlišal.≪ S tem je pospremil svojo pesem Od perdca, za katero bi danes rekli, da je bila humoristično-vzgojna.

Za ≫pokušino≪ poglejmo prvo kitico in refren, ki se ponavlja skozi pesnitev. Prva kitica: Kdur enga jetnika / Iz ječe spusti / Ga hvala velika / Povsod doleti. Refren: Napnimo fagot, / Perdimo povsod, / Tiberju na čast, / K’ je dal to oblast!

No, pa oprostite! Pavel Knobel leta 1801 seveda ni mislil na našo današnjo oblast.

Naslovnica: Wikipedija