Časi se spreminjajo. Sedaj, ko prihajajo Hrvati s trebuhom za kruhom na delo v Slovenijo, spomnimo na življenje pred 150 leti, ko je bilo obratno. 4. aprila 1860 so začele objavljati Novice potopis Janeza Trdina z naslovom Kranjci na Hrovaškem.

Že sredi 19. stoletja so ob sv. Katarini, to je konec novembra, dekleta s slovenske Štajerske odhajala na sejem v Čakovec.

Želele so, da bi se čez zimo zaposlile kot predice. Bilo jih je od 300 do 400 na leto. Najbolj znani sezonci pa so bili t. i. ≫hrvatarji≪, slovenski fantje in možje iz Bele krajine, Dolenjske (Kostela in Kočevske) in Notranjske, ki so s sekiro in culo čez ramo meseca oktobra vsako leto odhajali na delo v hrvaške in slavonske gozdove. Prek zime so gozdariti in se na pomlad vračali domov.

Čez zimo so možje odhajali v stoletne hrastove gozdove na vzhod. Delali so ves dan, noči pa preživljali v skupnih kolibah.

Prosti so bili od nedeljah, ko jih je pot zanesla v bližnje gostilne. Vsak je dobil poleg denarja na mesec še 30 kilogramov koruzne moke, deset kilogramov bele moke, kilogram soli in poldrugi kilogram slanine. Na pomlad pa so se vrnili.

≫Hrvatarji gredo!≪ se je razlegalo po vaseh med hribi. Bili so od sonca ožgani in se šopirili po vasi v ≫špičastih šrifletih≪, belih srajcah in v kratkih suknjah iz modnega blaga, ki je prišlo z Dunaja ali iz Brna. Krojači in čevljarji so imeli polne roke dela.

Tudi ženske in otroci so prišli na svoj račun. Manj so ≫hrvatarji≪ dali za hrano in še manj za kakšno novo stvar pri hiši. Toda življenje se je kmalu umirilo. Kmete je pritegnila zemlja, ostale moške pa kočevski gozdovi, kjer so med tednom tesali trame in sekali drva. Na jesen pa se je začelo vse znova …

Fotografija: Wikipedija