Slovenski pesnik Balantič sodi med tako imenovane zamolčane slovenske literate, saj ga oblast, kljub nesporni kvaliteti, do začetka demokratizacije Slovenije ni “priznavala”. Vzrok je v njegovem življenju oziroma nazorski opredelitvi. Rodil se je v Kamniku 29. novembra 1921.

Od junija do novembra 1942 je bil interniran v italijanskem taborišču Gonars. Po vrnitvi se je pridružil domobrancem in padel v postojanki v Grahovem ob Cerkniškem jezeru. Pesniška zbirka V ognju groze plapolam je izšla po njegovi smrti leta 1944.

Ekspresionistična oziroma postekspresionistična slogovna usmerjenost se kaže v vseh tematskih krogih Balantičeve lirike.

Dinamika njegovega notranjega doživljanja sveta je vidna med drugim v ciklu religioznih pesmi. Razklanost med čutno svobodo in svetostjo v človeku se umiri v najdenem zadnjem smislu življenja v tradicionalni bogovdanosti, s tem pa se zaključi tudi nemir metafizičnega iskateljstva. Taka religiozna transcendenca je bistveni delež Balantičevih individualnih miselnih iskanj in dosežkov in je izražena v eksistencialnih pesmih Žalostni rog.

Foto: Wikipedija

DELITE