Deželni knez nadvojvoda Karl II. je 6. aprila 1580 izdal v Gradcu tako imenovani karolinški rudarski red, ki je podrobno opredeljeval pravice in dolžnosti rudarjev in rudniških uslužbencev ter upravitelja Rudnika živega srebra v Idriji. Dunajski deželni zbor je do leta 1918 dobival iz idrijskega rudnika velike dobičke.

Rudnik v Idriji je bil dolga leta eden najbogatejših in najbolj donosnih v Evropi. O njegovih začetkih je znanih nekaj legend.

Ena pravi, da ga je odkril oglar-škafar, ki je v potoku namakal leseno posodo. V njej je zagledal sivo snov, ki se je pretakala v drobnih kroglicah, se vedno znova spojila, ne da bi puščala kakršne koli sledove.

Škafar je odnesel sivo snov k zlatarju v Škofjo Loko. Ta je živo srebro poznal, vendar mu oglar ni hotel povedati, kje jo je našel. Ko se je vračal domov, je srečal vojaka najemnika Andreja Kacijanarja in mu vse povedal. Kacijanar je zbral ljudi, ki so začeli kopati. Novica se je hitro razširila. Iz Benečije in Furlanije so začeli prihajati rudarji. To naj bi se zgodilo okoli leta 1490.

V prvih desetletjih je bil idrijski rudnik v zasebnih rokah. Lastništvo je bilo razdeljeno med 43 podjetniki. Ker so cenili, da so v idrijski kotlini velike zaloge živega srebra, je deželni knez Karl II. aprila leta 1575 odkupil od vseh rudnik z vsemi posestniškimi pravicami.

Fotografija: Wikipedija