Protestantizem oz. luteranstvo je danes na Goriškem praktično le še pojem iz (cerkvene) zgodovine. Protestantsko gibanje, ki se je pod vodstvom Martina Luthra v Nemčiji razvilo v prvi polovici 16. stoletja, se je naglo širilo po Evropi. V drugi polovici 16. stoletja je bil protestantizem zelo razširjen tudi na Goriškem, ob koncu stoletja pa je protestantsko gibanje pri nas praktično povsem zamrlo.

Nov zagon v 19. stoletju

Protestantska cerkev v Gorici v ulici Diaz. Foto (c): Renato Podbersič
Goriški protestanti so dobili nov zagon v 19. stoletju. Toda v glavnem ni šlo za protestantizem avtohtonega prebivalstva, pečat mu je dajala priseljena nemška plemiška rodbina Ritter von Zahony.
Johann Christoph Ritter (1782–1838) je bil trgovec iz Nemčije, rojen v Frankfurtu. Gospodarski razvoj ga je najprej vodil v Trst in nato v Gorico. Bil je predan protestant in uspešen poslovnež. Habsburški cesar Franc I. mu je leta 1829 podelil plemiški naziv von Zahony. Njegovo delo sta nadaljevala sinova Ettore (Hector) in Giuseppe.
Do leta 1857 so občasno prihajali v Gorico predikanti iz Trsta. Potem ko je bila ustanovljena filiala, je kot vikar deloval dr. Hermann Adelberg, ki je bil dotlej domači učitelj pri Hectorju von Ritterju.
Pripadniki rodbine Ritter von Zahony so na Goriškem postali sinonim za poslovno uspešnost. V Stražicah ob Soči, danes predelu Gorice, so postavili največjo predilnico za izdelavo svile v Avstriji, njihova je bila prva goriška predilnica in tkalnica za bombaž. Sredi 19. stoletja so zaposlovali čez šeststo ljudi, večinoma žensk. Ker jim je primanjkovalo kvalificirane tehnične delovne sile, so delavce pripeljali iz Nemčije in Švice.
Prišleki so bili v večini protestantske vere. Okoli leta 1860 je bilo v Gorici in okolici okoli 170 protestantskih vernikov, za katere je skrbel pastor iz Trsta. Podjetni Ettore Ritter si je pri oblasteh zelo prizadeval za ustanovitev avtonomne cerkvene občine v Gorici. Leta 1861 mu je to uspelo in nova cerkvena občina je vključevala Gorico, Gradež (Grado), Tržič (Monfalcone), Ajdovščino in Tolmin.
Leta 1863 so začeli poleg bolnišnice v nekdanji palači Alvarez v Gorici, ki so jo upravljali redovniki sv. Janeza od Boga ali usmiljeni bratje, graditi novo evangeličansko cerkev, ki še danes stoji v Via Diaz. Zelo slovesno so jo odprli že naslednje leto. Finančno breme je nosila predvsem rodbina Ritter von Zahony ob pomoči nemških protestantskih združenj. Čeprav protestanti v Gorici niso predstavljali številčno močne skupnosti, leta 1880 jih je bilo 229 od dobrih 20.000 prebivalcev, so bili zelo uspešni in vplivni na družbeno-ekonomskem področju. Ustanovili so celo lastno mešano osnovno šolo z nemškim jezikom, ki je leta 1873 štela 102 učenca. Od tega je bila tretjina učencev iz katoliških družin, dva celo iz judovskih.

394 protestantov

Leta 1894 je protestantska cerkvena občina v Gorici štela 394 vernikov, njihov predikant pa je bil Ludwig Schwarz iz Nasswalda. Med pripadniki so prevladovali priseljeni državni uradniki in vojaki ter častniki iz goriške garnizije avstro-ogrske vojske. Tako kot v drugih evangeličanskih občinah so tudi v Gorici delovala različna društva. Najpomembnejše je bilo krajevno društvo Gustav-Adolf-Stiftung, ustanovljeno avgusta 1861. Namen je bil podpora cerkvam in drugim pomoči potrebnim protestantom, član pa je lahko postal vsak član evangeličanske občine, ki je nekaj prispeval.

Velika vojna

Evangeličanska cerkev v Gorici med prvo svetovno vojno. Vir: Društvo soška fronta 1915-1917.
Prva svetovna vojna je globoko posegla v to versko skupnost, ki si po njej praktično ni več opomogla. Danes predstavljajo protestanti v Gorici nekaj deset vernikov, ki so razdeljeni med posamezne protestantske skupnosti. Protestantsko cerkev v Via Diaz upravlja metodistična skupnost (Chiesa evangelica metodista), božja služba je vsako nedeljo ob 10.30.

DELITE