Danes mineva 75. obletnica ugrabitve Andreja Slavka Uršiča, časnikarja in politika (1947). Rodil se je “pri Jeronovih” v Kobaridu leta 1908. Postal je žrtev državnega terorizma, značilnega za tedanjo Jugoslavijo.

Med obema vojnama je prehodil pot od primorskega emigranta v Ljubljani in časnikarja pri liberalnem Jutru, do pomembnega politika v tedanjem liberalnem taboru. Nikoli ni deloval v oboroženih enotah, vedno pa je glasno opozarjal pred zmotami fašizma, nacizma in komunizma.

Ob koncu vojne se je Andrej Uršič iz Ljubljane umaknil na Koroško in potem preko Rima v Trst. Najdemo ga v vodstvu prvega šestčlanskega odbora Slovenske demokratske zveze, ki je bila leta 1947 ustanovljena v Gorici. Postal je glavni urednik Demokracije, glasila omenjene zveze, objavljal pa je tudi številne članke in komentarje.

Uršičevo življenje je zaznamovala neomajna vera v demokracijo. Maja 1947 je o tem med drugim zapisal: “Demokracija je humanitetni nazor o človeku in družbi ter načinu življenja in vlade. Demokracija je po svoji vsebini in obliki izraz vere v človeka, v njegovo razumsko in moralno sposobnost razlikovati dobro od zla. Masaryku je demokracija »uresničevanje božjega reda na zemlji«, ljubezni do bližnjega. Demokracija ni samo mehanizem, marveč ima tudi dušo, ni samo predpis za tehnični postopek, po katerem naj se izraža in ugotavlja ljudska volja in omogoča vsem državljanom vpliv na vodstvo javnih zadev, marveč je tudi program.”

Po vojni se je pogosto vračal v rodni Kobarid, takrat v coni A pod zavezniško vojaško upravo. Toda ves čas ga je spremljala Uprava državne varnosti, po domače Udba, zloglasna jugoslovanska tajna politična policija. Dokumenti in poročila, ki pričajo o njihovem podlem početju, so danes shranjeni v Arhivu Republike Slovenije (fond AS 1931). Tako so Andreja Uršiča 31. avgusta 1947 pod pretvezo zvabili z veselice v Kobaridu v bližnji Robič. Vračal se je z motornim kolesom. Udbovski ugrabitelji pod poveljstvom Verija Winklerja Aleksa so preko ceste nategnili žico in Uršič je padel z motorjem. V t. i. Winklerjevi sabotažni skupini, ki je “zaslužna” za številne ugrabitve in umore v tedanji coni A, so delovali še Franc Špacapan – Črt, Albert Dovgan – Vinko, Nevo Pahor in Leopold Furlan – Dečko. Nato je Uršič izginil, vsega dobra dva tedna pred priključitvijo Kobarida z okolico k tedanji Jugoslaviji. Ugrabitelji so ga odvlekli preko Soče, v cono B pod jugoslovansko upravo, ter dalje v Ljubljano, kjer so ga zaprli v samico v udbovskih zaporih. Tam so ga redno zasliševali, največkrat ponoči. Kot kažejo zapisniki so mučna zasliševanja potekala najmanj do 29. septembra 1948. Nikoli niso priznali njegove ugrabitve, nikoli ga niso česa obtožili in postavili pred sodišče. Umorili so ga neznano kje, najverjetneje novembra 1950. Skrajni čas bi že bil, da bi tisti, ki vedo za mesto pokopa, to povedali svojcem Andreja Slavka Uršiča.

Pred desetletjem je Društvo TIGR postavilo spominsko tablo na Uršičevi rojstni hiši sredi Kobarida.