V okviru prireditve Šembidska pomlad je bila v župnišču v Podnanosu predstavljena knjiga o Ivanu Rudolfu ob 120. letnici njegovega rojstva. Zbornik je s prispevki dvajsetih avtorjev in s predstavitvijo dokumentarno-fotografskega gradiva izdal in založil Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Več avtorjev zbornika se je udeležilo dogodka. Zelo strokovno in prijetno pa je predstavitev zbornika  povezovala in vodila njegova urednica Irena Uršič. Predstavila je pomembne iztočnice o Ivanu Rudolfu , ki ni niti za trenutek pozabil na svoj rodni Podnanos, čeprav ga je v določenem obdobju poneslo daleč stran od ljubljene domovine.

Spomin na Ivana Rudolfa je še vedno živ in v Podnanosu o njem pričajo štiri točke s spominskim obeležjem. Spomenik Ivanu Rudolfu, ki je bil slovesno odkrit v Podnanosu dne 18.10.1998. Na tej slovesnosti je bil slavnostni govornik prof. Boris Pahor, pisatelj in velik borec za pravice Slovencev v zamejstvu.

Tu je še grob rodbine Rudolfovih v Podnanosu. Tretja točka je Trčkova hiša v Podnanosu, ki je bila nekoč domačija Rudolfovih, pozneje so odprli tudi gostilno in marsikdo od starejših krajanov se je še dobro spomni. Četrta točka je hiša v Orehovici številka 42, ki se nahaja čisto na koncu vasi, kjer je bil Ivanov drugi dom.

Ivan Rudolf (1898–1962) je izhajal iz ugledne družine Učenikovih, kot so jim rekli sovaščani. To pa zato, ker je bil njegov oče Janko Rudolf nadučitelj (učenik je star izraz za učitelja). Spomnijo se ga kot plemenitega, strokovnega in dobrega človeka. Ivan Rudolf je bil rojen na Vrabčah, vendar se je že v njegovih otroških letih družina preselila v Podnanos (nekoč Šentvid ali Šembid, po farnem zavetniku sv. Vidu), kjer je njegov oče dobil službo na tamkajšnji šoli.

Eden od avtorjev, zgodovinar Jurij Rosa je družino Rudolf podrobneje opisal v knjižici Profesor Ivan Rudolf. Narodni buditelj, Maistrov borec, tigrovec, organizator prekomorcev v Afriki (1998). Kot je povedal, je takrat tudi stekla akcija zbiranja spominov pri ljudeh, ki so se Ivana Rudolfa še spominjali, teh pa je bilo v obdobju zbiranja podatkov vedno manj. Tako je v knjižici zbranih 20 pričevanj različnih krajanov Podnanosa.

Sicer pa je Ivan Rudolf zapustil obsežno zapuščino, med drugim pričajo o njem štiri knjige. Njegovo kratko prozo so zbrali v knjigi Spev v Nanoško jutro. Navzlic temu da je bil daleč od doma in Nanosa ni gledal od blizu, ga je vedno nosil v srcu ter prav tako svoj domači kraj. V njegovi knjigi so zapisana domača imena družin, ki so tedaj živele, takratni običaji in osebe, ki so ga tako ali drugače spremljale v življenju. Prav ta knjiga ima velik pomen za ohranjanje krajevnega spomina.

Zaradi preganjanja se je Rudolf leta 1929 umaknil v Ljubljano, kjer je dobil delo profesorja v srednji trgovski šoli in ustvaril si je tudi družino. Ker je vedno ljubil Primorsko, se je vključil v narodno delovanje, povezal se je z voditelji Tigr, bil je povezovalec Primorcev. Vedno je bil zelo aktiven in je pisal, zbiral podatke o pribežnikih, sodeloval s časopisi; obenem pa je potrebno omeniti, da je bil tudi likovno nadarjen; naslikal je nekaj portretov, narisal karikature za časopise, propagandno je deloval proti tuji oblasti. V obdobju od 1933 do 1939 je sodeloval pri skladiščenju angleškega orožja preko meje. Njegova mladostna vznesenost in ljubezen do domovine ga je peljala do sabotaž Tigra na nemškem ozemlju: med drugim je oviral promet, prišlo je do štirih razstrelilnih akcij. Leta 1940 je tedanja oblast zasledovala storilce atentatov in razpisala visoke nagrade, ki so znašale 100.000 ter dodatnih 25.000 dinarjev za njegovo glavo. Ni mu ostalo drugega, kot da je zbežal v Beograd, kjer se je moral skrivati pred preganjalci. Tudi tam ni ostal križem rok ter je načrtoval novo strategijo odpora za Primorsko. Pred okoupacijo Jugoslavije  ga je vneto iskal gestapo in tako je moral zbežati preko Bolgarije na Bližnji Vzhod, najprej v Palestino, od tam pa v Egipt.

Dr. Gorazd Bajc je v svoji knjigi Iz nevidnega na plan (2002) opisal Rudolfovo delovanje v Afriki in o časopisu Bazovica.  Slovenski in hrvaški fantje so bili prisilno mobilizirani v italijansko vojsko. Po prihodu v Afriko so jih na tisoče zajeli Britanci in internirali v bližini mesta Kairo. Rudolf in sodelavci so jih hoteli pridobiti za  jugoslovanski kraljevi gardni bataljon, bilo jim je težko, morali so potovali veliko kilometrov in jih stalno motivirati.  V Afriki je Ivan Rudolf začel izdajati časopis Bazovica, kjer so ohranjali slovensko besedo ter kovali načrte za nadaljnja delovanja- načrt spreminjanja meje. Zbrali so približno 5.000 fantov, večina od njih je pozneje odšla v Prekomorske brigade, kar je jezilo Britance; posebno so bili jezni na Čoka in Rudolfa. Najbolj sposobne (27 padalcev) so izurili za misije v zasedeni Primorski. Med trajanjem druge svetovne vojne je Rudolf ostal v Afriki in se je šele junija 1946 vrnil domov k svoji družini.

Ivo Jevnikar, član uredniškega odbora odmevne zamejske revije Mladika iz Trsta, je povedal več o Rudolfovem delovanju za združitev Primorske. Bil je avtor filma Samo idealisti,ki govori o junaški in tragični zgodbi primorskih padalcev, 27 fantov, ki so jih Britanci na Bližnjem Vzhodu izurili med drugim tudi za padalce ter jih v letih 1943-44 prepeljali na jugoslovansko ozemlje, kjer so služili v boju proti okupatorju.

Ivan Rudolf je bil med Maistrovimi borci med tigrovci, po sklenitvi mirovne pogodbe se je boril, da bi Trst ostal svobodno ozemlje, a se njegova prizadevanja niso uresničila in leta 1954 je šel Trst v italijanske roke. Zavzemal se je za pravice zatirane slovenske manjšine v Trstu.  Beseda je stekla tudi o Rudolfovem povojnem delovanju, med številnimi dejavnostmi, je deloval tudi na radiu. Vedno je nosil svoj rodni Podnanos v sebi in o njem pisal, naposled se je vključil v Slovensko demokratsko zvezo, stranko, ki je nasprotovala komunizmu in se borila za narodne pravice. Pisal je za tednik Demokracija, kar je bilo zelo tvegano početje v tedanjih razmerah. Njegov izjemen smisel za risanje je s pridom uporabil pri risanju karikatur – to so bile polemične vinjete, preko katerih se je zrcalila brezpogojna ljubezen do slovenstva. Bil je vzornik mladim, spodbujal jih je in vplival nanje do smrti leta 1962.

Čisto na koncu je spregovoril Rudolfov sin Saša, ki spregovoril iz osebnega zornega kota, o njegovem spominu na očeta in o prvem snidenju z njim junija 1946. Zelo doživeto je pripovedoval o tem dogodku, ko so njegovo družino po odhodu iz Ljubljane proti Trstu od meje peljali v vojaškem džipu do kraja, kjer je prvič srečal svojega očeta. Propustnice niso imeli in soočiti so se morali s številnimi težavami, med drugim pa je bila ravno takrat stavka proti Angležem. A končno je lahko objel svojega očeta, tako, kot lahko le otrok objame s svojo srčnostjo in preprostostjo svoje starše. Svojo doživeto pripoved je zaključil z mislimi:”Demokracija je samo ena. Ni drugih. Je ena in ni nobene druge.”

V zaključku lahko povzamem, da je bil ta dogodek predstavitve zbornika o življenju in delovanju borca za pravice in svobodo Slovencev, Ivana Rudolfa, zelo bogat in strokovno voden, hkrati pa pomensko dovolj jasno predstavljen vsakomur, ki sicer morda ne pozna vseh zgodovinskih podrobnosti. Saša Rudolf se je iskreno zahvalil vsem, ki so sodelovali pri izvedbi tega spominskega dogodka v Podnanosu. Gotovo je še najbolj zgovorno pričal o uspešnosti večera navdušen aplavz vseh , ki so prisostvovali tej predstavitvi. Ob prijetnem kramljanju in zaključni pogostitvi z domačimi dobrotami, so se urini kazalci kmalu približali polnoči.

Morda bi bilo tudi mlajšim generacijam v dober uk in poduk, če bi v šolah pri pouku zgodovine ali pri predmetu domovinska in državljanska kultura in etika spregovorili kaj več o naših domačinih, hrabrih mladih fantih, kot je bil Ivan Rudolf. O njihovih neverjetnih prizadevanjih za svobodo in za slovenstvo. Se sploh zavedamo, kako smo lahko srečni, da lahko govorimo svoj jezik, da vojna vihra in potujčevanje nimata več moči v naši domovini? Vse to dolgujemo nepregledni množici mladih, neustrašnih fantov, ki so darovali svoje življenje domovini in za boljši jutri. Ob tem je prav, da se jih spomnimo s spoštovanjem. Zavedati se moramo, da je potrebno najprej spoštovati sebe in svoj narod, da lahko sprejemamo in spoštujemo ostale narode. Življenje gre naprej, prav je, da se povezujemo z drugimi narodi in tkemo prijateljske vezi in skupaj zremo v prihodnost, obenem pa ne pozabimo na ohranjanje svoje identitete ter negujemo svoj jezik in običaje. In kot je dejala Magda Rodman, ki je večji del svojega življenja posvetila raziskovanju lokalne zgodovine:” Varujmo  svoj majhen čoln slovenstva, ker je morje veliko, globoko in razburkano, naš čoln pa je majhen.”

Ingrid Patricia Boben

 

 

 

 

DELITE