Ukrajinski spomin

 Ukrajinski spomin
Pred dobrim stoletjem, do leta 1918, smo Slovenci živeli skupaj z delom (zahodnih) Ukrajincev v isti državi, habsburški monarhiji. Ukrajince (Rutence, Rusine), v takratni domovini naših prednikov ok. štiri milijone, najdemo predvsem v tedanjih deželah Galiciji in Bukovini. Vso etnično pestrost monarhije je kazala tudi pisana sestava moštva avstro-ogrske vojske. Leta 1906 je bilo od vsakih tisoč navadnih vojakov 81 Ukrajincev in zgolj 26 Slovencev.
Imena današnjih krajev v zahodni Ukrajini, kot na primer Lviv/Lemberg/Lvov, Brzeźany/Berežani, Stanislawow/Ivano-Frankivsk, Stryj/Stryi, Kolomyia/Kolomea/Kolomyya, Chernivtsi/Czernowitz in številnih drugih, se pogosto pojavljajo v spominskih zapisih tudi slovenskih vojakov. Naši predniki so se namreč kot avstro-ogrski vojaki borili v prvi svetovni vojni, veliko se jih je znašlo na vzhodni fronti proti carski Rusiji, tako tudi graški III. korpus, v katerega je spadala večina vojaških enot z nabornim območjem na današnjem slovenskem ozemlju. Na tem bojišču so že v prvih mesecih vojne utrpeli zelo velike izgube.
Slovenija se je svojim vojakom, ki so padli na območju današnje Ukrajine, poklonila s spomenikom. Leta 2018, ob stoletnici konca prve svetovne vojne, so ga postavili na vojaškem pokopališču Ličakiv v Lvivu.
Po vzpostavitvi soške fronte maja 1915 pa so se številni ukrajinski vojaki znašli v naših krajih. Na severovzhodu monarhije so imeli svoje naborno območje c. in kr. pehotni polki št. 9, 15, 24, 30, 41, 50, 58, 65, 66, 77, 80, 89, 95; c. kr. domobranski (strelski) pehotni polki št. 18, 19, 20, 22, 35, 36; c. in kr. lovski bataljoni št. 17, 24, 30, 32. Poleg njih pa še različne topniške, konjeniške in druge enote. Večina teh enot se je vsaj nekaj časa borila tudi na soškem bojišču fronti.
Na pokopališču med Vrtojbo in Bukovico je pokopanih 282
avstro-ogrskih vojakov, pripadnikov pehotnega polka št. 24, padlih na soški fronti. Naborno območje pehotnega polka št. 24 (K. u. K. Infanterieregiment »Rittervon Kummer« No. 24) je bilo na področju Kolomeje (danes Kolomyia). Polk je bil sestavljen iz 80% Ukrajincev (Rutenov, Rusinov), 10% Poljakov in 10% Nemcev. V 7., 8. in 9. soški bitki, jeseni 1916, so se borili na območju med Dolnjo Vrtojbo in reko Vipavo.
Na ukrajinske vojake spominja tudi spominsko znamenje v gozdu Panovec na Goriškem. Nekdanji c. kr. 20. domobranski pehotni polk (K. k. Landwehr Infanterie Regiment Nr. 20 – L.I.R.20) je imel svoj sedež v današnjem ukrajinskem mestu Ivano-Frankivsk, naborno območje pa je zajemalo še Berežani (Brzeźany) in Chortkiv (Czortkow). V njem je služilo več kot 70% vojakov ukrajinske narodnosti. Marca 1917 je bil polk preimenovan v c. kr. 20. strelski polk (k. k. Schützen Regiment – Sch. R. 20). Poleti 1917 je branil frontno črto na območju Panovca, v bližini sedanjega cestnega predora med Grčno in Rožno Dolino. Polkovno poveljstvo se je takrat namestilo dober kilometer vzhodneje, na zahodnem obrobju večje močvirnate jase, ki se pri Bajti v Rožni Dolini zajeda v Panovec. Ob njem so poleti 1917 postavili tudi lepo kamnito spominsko znamenje. Z napisom “Erbaut von der Techn. Komp. Sch. 20” na njegovi zadnji strani so vojaki sporočali, da ga je zgradila polkovna tehnična stotnija. Med vojno znamenje ni utrpelo poškodb, potem pa sta ga počasi požirala gozd in pozaba. Zato je Društvo soška fronta 1915-1917 dalo pobudo za obnovo in lani je znamenje zasijalo v lepi podobi.
Obnovljeno spominsko znamenje c. kr. 20. strelskega polka v Panovcu hkrati služi kot osrednji spomenik vsem Ukrajincem, ki so se borili na soški fronti.
Naš največji poznavalec Ukrajine je dr. Aleš Maver.

DELITE