Vredno spomina ob stoletnici

V nedeljo, 6. aprila 1924, so v Kraljevini Italiji potekale zadnje kolikor toliko svobodne volitve, temeljile pa so na volilnem zakonu iz leta 1923. Fašizem je bil že poldrugo leto na oblasti.

Na teh volitvah je veljala potrditev proporcionalnega volilnega zakona z večinskim dodatkom, t. i. zakon Acerbo, ki je ime dobil po državnem podtajniku Giacomu Acerbo (1888–1969), ekonomistu in politiku. Na podlagi tega zakona bi politična sila, ki bi prejela relativno večino glasov (in najmanj 25 %), dobila 2/3 sedežev v poslanski zbornici. Prav tako je omenjeni zakon določal, da morajo stranke predložiti kandidatne liste v vsaj dveh volilnih okrožjih. To je bil razlog, da so se Južni Tirolci ter Slovenci in Hrvati povezali za skupni nastop.

Kljub vsem zakonskim določbam in favoriziranju vladajoče stranke je predvolilni boj spremljal fašistični teror, zato lahko volilni rezultat za Slovence ocenimo sorazmerno ugodno. Na državni ravni je sicer Mussolinijeva (fašistična) koalicijska Nacionalna lista (Lista Nazionale) prejela 64,9 % glasov in s tem dvotretjinsko večino v poslanski zbornici.

Slovenci in Hrvati v Julijski krajini so tudi leta 1924 nastopili združeno s tako imenovano slovansko narodno listo. Skupna slovansko-nemška lista (Slavi e Tedeschi) je prejela skoraj 62.500 glasov.

Jugoslovenska narodna stranka, ki je tako uspešno nastopila na volitvah maja 1921 (in prejela pet mandatov), je sicer kmalu nato razpadla in se razdelila na tri ločena in neodvisna politična društva za Goriško, Tržaško in Istro. Duhovnik in politik Virgil Šček ni več kandidiral, kar je javno utemeljil s poslabšanim zdravstvenim stanjem in družinskimi zadevami, je pa pred volitvami podprl krščansko-socialnega kandidata Engelberta Besednjaka, češ da je »človek, ki je bil vzgojen v trdi borbi z življenjem in ki je vseskozi socialnega mišljenja in čustvovanja.«

Po napornih pogajanjih sta tržaška liberalna in goriška krščansko-socialna struja političnega društva Edinost sklenili enoten nastop na parlamentarnih volitvah aprila 1924 (27. legislatura) s Slovansko listo, na kateri so bili na 1., 3. in 5. mestu liberalni kandidati, na 2., 4. in 6. pa krščanski socialci. Izvoljena sta bila prva dva: dr. Josip Vilfan in dr. Engelbert Besednjak, ki sta bila hkrati tudi nesporna voditelja svojih struj oziroma društev Edinost. Besednjak je celo dobil nekaj sto preferenčnih glasov več kot Vilfan. Izvolitev dveh poslancev namesto petih iz leta 1921 je pomenila velik poraz slovensko-hrvaškega narodnega bloka, tem bolj, ker je tudi komunistična lista dobila dva mandata, kakor leta 1921, predvsem s slovenskim glasovi. Izvoljen je bil Jože Srebrnič iz Solkana. Poleg fašistične volilne geometrije in terorja so na nizke rezultate in predvsem na abstinenco slovenskih in hrvaških volilcev vplivali izrazi lojalnosti Mussoliniju in ne nazadnje nezadovoljstvo tudi z medstrankarskimi spopadi.

Poslanca sta v rimskem parlamentu nastopala složno, akcije glede šolstva sta izpeljala skupaj s poslanci južnotirolskih Nemcev. Če je bil Vilfan bolj diplomat in v neposrednih stikih z vladnimi krogi v Rimu in s samim Mussolinijem, pa je bil Besednjak vehementen in obtožujoč govornik. Znamenita sta bila Besednjakova govora 3. aprila 1925 o ekonomskem vprašanju v Julijski krajini, ki je izšel v samostojni brošuri, in 13. maja 1926, ko je med drugim rekel, da so Slovenci in Hrvati pripravljeni ubogati državo in spoštovati njene zakone, toda nikoli se ne bodo pustili poitalijančiti, kajti če ne dobe šol v materinem jeziku, se bo vsaka družina spremenila v šolo in vsi družinski očetje in matere bodo postali učitelji. V zadnjem govoru 23. marca 1927 pa je med drugim zagrozil, da se bodo ljudje uprli in če so prenesli stoletni germanski pritisk, bodo prestali tudi italijanskega.

Javne obtožbe režima, ko je bil ta že trdno v sedlu, so bile zelo pogumne, saj je take obsodbe socialistični poslanec Giacomo Mateotti (1924) plačal z življenjem. Aventinski opoziciji nefašističnih strank, ki je sledila Mateottijevemu umoru, pa se slovenska poslanca nista pridružila, češ da je fašizem notranji italijanski problem, narodna manjšina pa da se mora zavzemati za svoje specifične probleme.

Zadnje t. i. volitve v Kraljevini Italiji so se odvijale 24. marca 1929, znane tudi kot fašistični plebiscit. Na glasovnicah za te volitve ni več navedenih strank, saj je fašistična oblast v vmesnem obdobju prepovedala vse nefašistične stranke. Po novem zakonu je bila vsa Italija eno samo volilno okrožje, ki je volilo 400 poslancev. Volivci so imeli možnost samo z »da« ali »ne« odgovoriti na vprašanje: »Se strinjate z listo poslancev, ki jih je določil veliki fašistični državni svet?«. V malokateri deželi so fašisti prejeli manj kot 98% glasov!

Ostalo je zgodovina…

Slika: Volilna simbola Nacionalne liste in Slovansko-nemške liste za italijanske volitve aprila 1924. Pri slednji gre za zelo izviren preplet lipovega lista s planiko.