Da se ne pozabi
Danes mineva 210 let, odkar se je blizu Kijeva rodil Taras Grigorovič Ševčenko, ukrajinski pesnik, pisatelj, politik in vsestranski umetnik (1814). Ukrajina je bila v njegovem času del carske Rusije. Starše je izgubil že v mladih letih, sprva se je preživljal kot grajski hlapec. Mladi Taras je kazal slikarski in pesniški talent, zato ga je znani ruski umetnik Karl Briullov odkupil in tako je T. Ševčenko postal svoboden umetnik. Kasneje se je včlanil v tajno slovanofilsko društvo Ciril-Metodo bratstvo v Kijevu. Leta 1847 so ga ruske oblasti preganjale zaradi ustvarjanja v ukrajinščini in zavzemanja za ukrajinsko neodvisnost, zato so poslali v pregnanstvo. Po vrnitvi se je nastanil v Peterburgu, kjer je tudi umrl, 10. marca 1861.
Taras Ševčenko velja za največjega ukrajinskega pesnika, čeprav se je najprej uveljavil kot slikar. Veljal je za izrazitega romantika, pozneje se je približal realizmu. Pisal je osebno izpovedno liriko, balade, drame in lirsko-epske pesnitve. Pri ustvarjanju se je Ševčenko opiral na ljudsko pesništvo. Med pregnanstvom se je lotil tudi romanov. Med njegovimi najboljšimi deli so zbirka pesmi Kobzar, pesnitev Hajdamaki in roman Umetnik.
Mimogrede, ukrajinsko vprašanje se je v habsburški Avstriji sprožilo v času, ko so po prvi delitvi Poljske leta 1772 zahodne regije Ukrajine prišle pod oblast Avstrije in je ta postala največja evropska soseda Rusije. Kijev je bil pod oblastjo Moskve že od 17. stoletja, in do konca razsvetljenstva je Ruski imperij pridobil vso vzhodno Evropo, z večino Poljske in Varšavo.
Slovenci smo Ševčenka spoznali dokaj zgodaj, predvsem po zaslugi primorskega duhovnika Jožeta (Josipa) Abrama Trentarja (1875-1938), rojenega v Štanjelu na Krasu, ki je raziskoval kulturno zgodovino Ukrajine ter veliko prevajal iz ukrajinščine. Tako je leta 1907 prevedel tudi Ševčenkovo pesniško zbirko Kobzar.
Abram je zanimanje za Ukrajince, njihovo tradicijo, zgodovino in literaturo pridobil med teološkim izobraževanjem v Gorici. Tam se je začel zanimati za slovansko literaturo in v glavnem za ukrajinsko tematiko. To je še naprej spodbujal Janez Evangelist Krek, velika ikonična figura slovenske kulture, politike in zgodovine. Abram je prvič spoznal Kreka v Ljubljani leta 1892. Ta je zbiral mlade in jih navdihoval za pouk slovanskih jezikov, predvsem ukrajinščine. Dijaki so se izobraževali z vidika odločnega krščansko socialnega nauka. Abram je od Kreka dobil ukrajinsko pesmarico, zbirko narodnih in umetnih pesmi, ki je izšla leta 1888 v Lvovu, s pomočjo katere se je najprej seznanil z ukrajinskimi ljudskimi pesmimi in Ševčenkovimi deli. Krek se je sam udeležil ševčenkovskih praznovanj, ki jih je na Dunaju gostila študentska mladina.
Ob večerih, posvečenih Ševčenku, je govoril v ukrajinščini. Leta 1905 je Abram predstavil Kreku zvezek Ševčenkovih pesmih, ki je izšel leta 1902 v Lvovu, kasneje pa mu posvetil svoj prevod Kobzarja. V Gorici sta bila Abramova zvesta prijatelja Anton Brecelj, ki je pozneje doktoriral iz medicine, in Ciril Vuga, tudi bogoslovec, prav tako kot Abram. Vsi trije so se združili v “kazaško pobratimstvo” Zaporoška Seč in si nadeli kazaška imena: Abram – Bajda, Vuga – Salop, Brecelj – Bogdan. Pozneje sta se jim pridružila še Krek – Ostap in goriški odvetnik dr. Fran Pavletič – Stereženko. Člani pobratimstva so si izbrali geslo “Delo za vero in dom”.
Ta nova dovzetnost za ostale avstrijske Slovane je namreč odprla možnost usmeritve na katoliško slovanstvo kot mogočo rešitev za slovansko in slovensko narodno vprašanje znotraj Avstro-Ogrske. V tem smislu je tudi zrastel pomen avstrijskih Ukrajincev kot grkokatolikov oz. unijatov.
Zato niti ni presenetljivo, da je v katoliškem znanstvenem in kulturnem mesečniku Dom in svet leta 1905 izšel širok opis ukrajinske zgodovine izpod peresa slovenskega “Bajde Kazaka”, to je Josipa Abrama Trentarja.
V pregledu zgodovine Ukrajine je Abram poudaril tragedijo njene zgodovinske usode, neuspešen boj proti zunanjim sovražnikom in nenehno vztrajnost Ukrajincev pri obrambi svojega jezika in kulture. Opisuje široko časovno obdobje, tj. vse od 10. do 19. stoletja.
Zanimanje za ukrajinsko zgodovino, ki je bilo predstavljeno v poljudno-literarni obliki in poenostavljeno za dojemanje povprečnega bralca, je trajalo (s presledki) skozi celotno obdobje delovanja revije, ki je med drugim objavljala ukrajinske ljudske balade, dela Tarasa Ševčenka in tudi preglede ukrajinske zgodovine in književnosti.
